Na upravnem organu poteka ponovljen postopek začet po uradni dolžnosti (po sodbi upravnega sodišča; v zadevi odvzema otroka). Istočasno s tem poteka še en povezan postopek (za rejništvo tega otroka), pri čemer je odločitev v povezanem postopku odvisna od odločitve v prvem postopku (trajanje rejništva bo odvisno od izida postopka odvzema). Stranke v postopku so spremenile stalno prebivališče, ki sodi v krajevno pristojnost drugega organa (CSD). Prvi postopek (odvzema otroka) je potekal na upravnem organu A, drugi postopek (rejništva) pa želita stranki (starša) nadaljevati na novem upravnem organu B. Ali se druga zadeva odstopi novemu upravnemu organu nemudoma ali pa šele po zaključku prvega postopka (ko je končan upravni postopek odvzema, iz katerega pravzaprav izhaja tudi rejništvo, saj starša soglasja nista podala)?

Pravila o krajevni pristojnosti določajo, kateri od več stvarno pristojnih organov je glede na območje, na katerem ima pravico in dolžnost opravljati svoje naloge, pristojen odločati v konkretni zadevi. Vsak organ ima namreč pravico in dolžnost odločati le na ozemlju svoje krajevne pristojnosti (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81). ZUP v 15. členu določa, da se krajevna pristojnost določa po predpisih o teritorialni organizaciji državne uprave, po predpisih o teritoriju samoupravnih lokalnih skupnosti ter po predpisih o organizaciji posameznih organov.


Področni predpis, ki ureja delovanje in pristojnost organizacij na področju socialnega varstva (npr. CSD) je Zakon o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 3/07 in nasl.). Iz 81. člena ZSV izhaja, da se v primeru, ko starši ne živijo skupaj, določi krajevna pristojnost po stalnem ali začasnem prebivališču tistega od staršev, pri katerem mladoletna oseba živi oziroma kateremu je bila dodeljena. Če je mladoletna oseba s sodno odločbo zaupana v varstvo in vzgojo drugi osebi, se krajevna pristojnost določi po stalnem oziroma začasnem prebivališču te osebe. Iz te določbe izhaja, da se krajevna pristojnost dodeli tistemu organu, ki je v korist mladoletni osebi.

Kriterij bivališča staršev (strank po ZUP) bi bil relevanten po določbah 19. člena ZUP (in nadaljnjih členov), vendar ZSV ureja področje krajevne pristojnosti v prid mladoletni osebi (tu kot objektu in ne subjektu postopka) nekoliko drugače. Po prvem odstavku 22. člena ZUP se lahko zadeva odstopi drugemu organu, če se izkaže, da je tako znatno olajšan postopek, zlasti za stranko, četudi se stranke z odstopom ne strinjajo. A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133). Za odstop zadeve in moment odstopa ni bistveno soglasje strank, ampak to, da je pri novem organu postopek voden lažje, hitreje in ceneje za vse udeležence, tako za stranke, organ kot za druge, sploh pa v danem primeru otroka kot predmeta postopka, saj je cilj postopkov zaščita otrokove koristi kot zasledovane javne koristi.


V danem primeru pa je nujno upoštevati tudi posebno določbo 82. člena ZSV, ki kot specialni zakon nadredi ZUP. Ta določa, da se postopek v izvrševanju javnih pooblastil na področju ukrepov centra za socialno delo, rejništva ali kadar mladoletna oseba ne živi z nobenim od staršev, vodi pri pristojnem centru za socialno delo, ki je kot krajevno pristojen začel postopek.