Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu?

Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD, upravne enote), po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v 20. členu ZUP. Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).

22. člen ZUP navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti).

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS U 116/2004 z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS U 502/94-7 z dne 21. 11. 1996).



Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218). Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS I U 1238/2011 z dne 21. 12. 2011).



Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč ne dopušča ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po prvi točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).


Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari. Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).