Ali za pravni interes zadošča, da se stranka sklicuje na določbe Ustave, ali se mora sklicevati konkretno na zakonsko določbo oz. določbo podzakonskega predpisa, ki omogoča neko pravno korist?

2. člen ZUP določa, da je upravna zadeva odločanje oblastnega organa o pravici, obveznosti ali pravni koristi/pravnem interesu stranke na področju upravnega prava. Pravna korist je tako lahko predmet upravnega postopka. ZUP definira pravno korist kot neposredno na zakon ali drug predpis oprto osebno, ne splošno oz. javno korist, ki pa ne sme biti zgolj potencialna in bodoča korist, ampak mora v času uveljavljanja obstajati (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020). Upravičenost do pravne koristi in njegovo podlago obravnava tudi primer 1 na tem portalu (Upravičenost do pravice neposredno na podlagi zakona ali izdane odločbe) .

Pravna korist se v upravnem postopku veže na pridobitev določenih pravic, npr. vpogled v spis (82. člen ZUP) ali statusa stranskega udeleženca (43. člen ZUP). Slednji mora za vstop v postopek pridobiti pravico, ki pa je vezana na izkazan pravni interes. Pri tem je le-ta opredeljen v materialnem oz. področnem zakonu, po katerem se odloča v nekem upravnem postopku, čeprav gre lahko za nematični zakon v določeni zadevi. Primer opredelitve pravnega interesa v materialnem predpisu je v gradbenem zakonu, kjer je določeno, da imajo pravni interes vse tiste osebe, ki živijo na območju, kamor sega vpliv gradnje glavne stranke – investitorja (za več glej Gradbeni zakon (GZ-1)(Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.). Hkrati pa je treba sosledno upoštevati tudi druge materialne podlage, ki sicer niso podlaga odločanja za konkretni upravni postopek, vendar lahko dajejo podlago za pravni interes potencialnega stranskega udeleženca (npr. glej UPRS Sodba in sklep I U 38/2018-15 z dne 20. 8. 2019 ali sodbi I U 1012/2016-10 z dne 20. 12. 2017 in I U 1182/220 z dne 26. 10. 2011). Korist, ki ni opredeljena v materialnem predpisu, pomeni zgolj dejansko in ne pravno korist in jo posledično ni moč varovati v upravnem postopku.

Oblastni organ mora pri presojanju utemeljenosti pravnega interesa delovati v skladu s 6. členom ZUP, saj načelo zakonitosti med drugim določa, da se v upravni zadevi odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Ustava je hierarhično višji akt in vsebuje pravne norme, ki so podlaga za hierarhično nižje pravne norme, vključene v zakone in druge splošne predpise. Tako 22. člen Ustave (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) določa enako varstvo pravic pred državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Kaj konkretno je pravni interes posameznika, pa ni opredeljeno v Ustavi, pač pa tega predvidevajo posamezni materialni zakoni. Posledično se posameznik lahko sklicuje na določbe Ustave, pa tudi na ustrezne akte EU (uredbe, pod določenimi pogoji tudi direktive), toda za izkaz pravnega interesa je treba navesti določbe določenega materialnega zakona, ki ureja neko upravnopravno razmerje. Okoliščine, ki kažejo izkazan pravni interes, kot ga opredeljuje področni zakon, mora oseba navesti, podprto z ustreznimi dokazili najmanj na stopnji verjetnosti (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, gl. komentar k 43. členu).