Kdaj se vročitev po ZUP šteje za opravljeno v primeru upravnega postopka glede poslovnega objekta, ko imajo lastniki poslovnih prostorov upravnika?

Vročitev brez bistvenih napak, naj bo dejanska ali fiktivna, je procesna predpostavka za nastop (i) izvršljivosti obvez oziroma črpanja pravic, saj se od vročitve šteje tek upravičenosti pravice in zlasti paricijskega roka in uvedbe izvršbe, ter (ii) dokončnosti in pravnomočnosti, saj se raba pravnih sredstev oziroma sodnega varstva veže na dan vročitve (več o tem tudi Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 1. knjiga, str. 526).

Stranka lahko pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi dokumenti zanjo, tj. pooblaščenec za vročitve. Če stranka obvesti o tem organ, ki vodi postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu (prvi odstavek 89. člena ZUP). Če ima več strank skupnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca v isti zadevi, se za vse vroča temu zakonitemu zastopniku oziroma pooblaščencu (tretji odstavek 88. člena ZUP).


Področni zakon ima lahko glede vročanja v upravnem postopku glede na določen predmet oziroma stranko posebne določbe, npr. kot izhaja iz Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl.), ko se po 125. členu inšpekcijsko odločbo vroča ne neposredno strankam ali zastopniku po njihovi volji, temveč ex lege upravniku, kadar gre za ukrep, ko skupni deli niso usposobljeni za normalno rabo, upravnik pa mora o izdaji tovrstne odločbe obvestiti etažne lastnike.

Kadar pa gre za izključno poslovno stavbo s poslovnimi prostori, se določbe SZ-1 ne uporabljajo. SZ-1 se namreč uporablja za stanovanjske, večstanovanjske in stanovanjsko-poslovne stavbe. V zvezi s pooblastili upravnika poslovnih objektov se zato uporablja 118. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Ur. l. RS, št. 87/02 in nasl.), ki velja za upravnike določenih nepremičnin, za katere je upravnik imenovan.

SPZ pa nima posebnih določb glede zastopanja ali vročanja upravniku v upravnih postopkih, kot je to urejeno v SZ-1, nadrejeno ZUP. Upravnik nepremičnine, ki je imenovan po SPZ, sicer ima zakonsko pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja in pooblastilo za vložitev določenih tožb v imenu etažnih lastnikov (5. alineja četrtega odstavka 118. člen SPZ), vendar to ne pomeni, da ima s tem tudi zakonsko pooblastilo za zastopanje v upravnih postopkih. Za zastopanje etažnih lastnikov poslovnih prostorov poslovnega objekta v upravnih postopkih bi zato moral imeti upravnik izrecno pooblastilo etažnih lastnikov bodisi v pogodbi o medsebojnih razmerjih (10. alineja prvega odstavka 116. člena SPZ) ali posebno pooblastilo. Glede na navedeno se zato v zvezi z vročanjem dokumentov v upravnem postopku postopa (le) po ZUP.

Če bi vročevalec dokument v upravnem postopku, ki se nanaša na etažne lastnike poslovnih prostorov, vročil upravniku poslovnega objekta, ki s strani etažnih lastnikov poslovnih prostorov nima pooblastila za zastopanje oziroma s strani etažnih lastnikov ni imenovan za pooblaščenca za vročitve, potem vročitev ne bi bila pravilno opravljena. Če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila (prvi odstavek 98. člena ZUP).