Kaj lahko stori stranka, če v dispozitivni zadevi predlaga določeno odločitev in organ o tem izda ugodilno odločbo, vendar si po vročitvi stranka premisli in te pravice oz. bonitete ne želi več?

Npr. starši so predlagali odložitev šolanja otroka, šola je izpeljala postopek in izdala odločbo, s katero je šolanje odložila, vendar so si starši po vročitvi odločbe premislili in vendar želijo, da gre otrok v 1. razred. Kako postopajo starši in šola ter otroku omogočijo vpis v 1. razred, čeprav je po področnih predpisih pripravljenost za vstop v šolo ugotavljala strokovna komisija in ta je ocenila, naj se šolanje otroku odloži?

Kako se ravna v primeru, če se starša sprva strinjata z odlogom in podata skupno zahtevo, po odločbi šole pa se eden izmed staršev premisli in vloži pritožbo?

Upravni postopek se začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Določbe tega zakona, ki veljajo za zahtevo, veljajo tudi za prošnjo ali drugo vlogo, ki je po naravi stvari izenačena z zahtevo (125. člen ZUP). Na zahtevo stranke se postopek začne, če področni zakon izrecno tako določa, ker daje stranki kakšno pravico (pravico do gradnje, pokojnine, vozniškega dovoljenja, vpisa otroka v šolo, odložitev šolanja itd.) ali če zahtevek stranke izhaja iz narave stvari (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2022, str. 164).

Stranka ves čas postopka razpolaga s svojim zahtevkom, zato ga lahko umakne deloma ali v celoti. Stranka lahko zahtevek umakne kadarkoli med postopkom na prvi stopnji do izdaje odločbe, pa tudi po njeni izdaji v pritožbenem roku ali po vložitvi pritožbe do odločitve na drugi stopnji (po določbah 134. člena ZUP).

Če stranka umakne zahtevek do izdaje odločbe na prvi stopnji, organ s sklepom ustavi postopek. Če umakne zahtevek v pritožbenem roku ali po vložitvi pritožbe, se s sklepom ustavi postopek in odpravi že izdana prvostopenjska odločba, s katero je bilo strankinemu zahtevku deloma ali v celoti ugodeno (glej prvi odstavek 134. člena ZUP; prav tam, str. 168). Motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek, (praviloma) ni pravno pomemben in ga ni treba utemeljevati (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 53).

V danem primeru gre za odložitev šolanja otroka, zato je treba upoštevati tudi področni predpis, in sicer Zakon o osnovni šoli (ZOsn, Ur. l. RS, št. 81/06 in nasl.). Drugi odstavek 45. člena ZOsn določa, da se lahko otroku začetek šolanja na predlog staršev, zdravstvene službe oziroma na podlagi odločbe o usmeritvi odloži za eno leto, če se ugotovi, da otrok ni pripravljen za vstop v šolo. Starša sta torej podala zahtevo za odložitev šolanja otroka, na podlagi katere je bila izdana odločba, vendar sta se kasneje premislila.

46. člen ZOsn glede ugotavljanja pripravljenosti določa, da se ob vpisu otroka v osnovno šolo lahko na željo staršev ugotavlja pripravljenost otroka za vstop v šolo. Če starši predlagajo odložitev šolanja, ker menijo, da njihov otrok ni pripravljen za vstop v šolo, oziroma če odložitev šolanja predlaga zdravstvena služba, je ugotavljanje pripravljenosti otroka za vstop v šolo obvezno. Glede na navedeno, je odložitev šolanja mimo mnenja zdravstvene službe dispozitivna zadeva, kar pomeni, da je zahteva in umik zahteve možen s strani staršev.

V drugem odstavku 60.b člen ZOsn določa, da o odložitvi začetka šolanja odloči ravnatelj na podlagi obrazloženega mnenja strokovne komisije, ki jo imenuje ravnatelj in jo sestavljajo šolski zdravnik, svetovalni delavec ter vzgojitelj oziroma učitelj. Zato je pri odločitvi treba upoštevati tudi mnenje pristojnih (zdravstvene službe, šolske svetovalne službe oziroma strokovne komisije). Kadar se o odložitvi šolanja odloča na pobudo – vlogo oziroma zahtevo staršev, ti v skladu z ZUP lahko ves čas razpolagajo z zahtevkom (gl. zg.). Takšnemu procesnemu upravičenju v obravnavanem primeru sledi tudi 47. člen ZOsn, ki v tem in drugih primerih odložitve šolanja določa soglasje staršev, kot materialnega pogoja za odložitev šolanja. Prav tako se upošteva 10. člen ZUP o načelu proste presoje dokazov, saj področni zakon nima glede na ZUP nadrejenih določb o zavezanosti šole, da bi morala upoštevati oceno komisije.

V danem primeru bi morali starši podati pisni predlog za umik zahteve, šola pa izdati sklep o umiku. Ob umiku zahteve oz. o ustavitvi postopka in odpravi odločbe se izda sklep.

V primeru, da se en starš ne strinja z odločitvijo in vloži pritožbo (za odlog šolanja je potrebno soglasje staršev (47. člen ZOsn)), mora navesti razloge, zaradi katerih se ne strinja z odločitvijo. Če se eden od staršev odloči za pritožbo iz razlogov, ki se ne navezujejo na ugodeno odločitev o odlogu šolanja, ampak na razloge za to odločitev (čeprav se morda strinja z odločitvijo), se pritožba zavrže po 240. in 241. členu ZUP, saj se s pritožbo lahko izpodbija le odločitev, ne pa razlogi zanjo. Če iz vsebine pritožbe izhaja, da stranka ne izpodbija zakonitosti odločitve, ampak umika osnovno vlogo se pa ta upošteva kot umik (tu zahteve za odlog šolanja). V primeru dvoma ali se vloga nanaša na umik ali se z njo izpodbija zakonitost (pritožba oziroma drugo pravno sredstvo) se vložnika pozove k izjasnitvi. Stranka lahko zahtevek umakne tudi po izdaji prve odločbe, in sicer v pritožbenem roku ali po vložitvi pritožbe do odločitve na drugi stopnji, če je bilo zahtevku deloma ali v celoti ugodeno (glej sklep UPRS I U 1405/2020-6).

Ker ima v dani zadevi področni zakon po 47. člen ZOsn zahtevano soglasje obeh staršev za vložitev vloge, morata biti starša soglasna tudi ves čas postopka, kot določata 6. in 151. člen DZ (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17, 21/18 in nasl.), da starša svojo starševsko skrb izvajata oba sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če eden od staršev med postopkom svoje soglasje za postopek umakne in s tem tudi zahtevek, je treba pridobiti mnenje drugega od staršev, če se z umikom strinja in šele takrat o zahtevi odločiti. Če se starša ne strinjata oziroma eden od staršev vztraja pri zahtevku, drugi pa se z njim ne strinja več, ni torej soglasja staršev za odločanje o zadevi, kar 47. člen ZOsn določa kot pogoj uvedbo in tek postopka. V tem primeru se starša napoti na podajo predloga v nepravdnem postopku na sodišče, ki lahko odloči o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, če se starši o tem sami ali s pomočjo CSD ali mediatorjev, ne morejo sporazumeti (151. člen DZ). V tem primeru organ ne ustavi postopka, ampak počaka do zaključka mediacijskega postopka pred CSD oziroma postopka pred sodiščem, seveda pod pogojem, da oba starša sodelujeta. V nasprotnem se postopek ustavi, saj je organ vezan na umik oziroma na soglasje obeh staršev.