Organ je stranki na podlagi predhodnih zahtev z odločbami priznal več istovrstnih pravic (npr. oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev), zoper katere je bilo vloženih več pritožb s strani drugih strank v postopku (npr. otroci upravičenca kot zavezanci za doplačilo storitev). Dve pritožbi sta še v reševanju pri drugostopenjskem upravnem organu (MDDSZ). Zoper dokončne odločbe je potekal tudi socialni spor, v katerem stranke (npr. zavezanci za doplačilo storitev) niso bili uspešne, ne na prvi ne na drugi stopnji.

Organ je kasneje, po že izdani odločbi, prejel izjavo upravičenca, da se želi odpovedati pravici. Izjava je bila poslana po pošti. Organ je pri upravičencu osebno preveril, če izjava odraža njegovo resnično voljo, ta pa je izjavil, da se ne želi odpovedati pravici. Organ je nato prejel zahtevo drugih strank v postopku (npr. otrok upravičenca kot zavezancev za doplačilo storitev), da odloči o izjavi upravičenca, ki jo je organ prejel po pošti. V tem času je bil v teku tudi sodni postopek postavitve upravičenca pod skrbništvo, v katerem je bilo ugotovljeno, da pogojev za postavitev pod skrbništvo ni.

Kako naj organ postopa s to zahtevo po odločitvi o odpovedi materialni pravici?

Na podlagi predhodno izvedenega ugotovitvenega postopka se z izdajo upravne odločbe prizna materialna pravica, pri čemer je poseg v pravico oziroma v izvršljivo odločbo (ki je praviloma dokončna in pravnomočna) mogoč samo z zakonitimi pravnimi sredstvi. V skladu z Ustavo RS (gl. 158. člen) (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele) in ZUP so pravnomočna pravna razmerja varovana tako, da se vanje lahko posega le z izrednimi pravnimi sredstvi. Dopušča le možnost, da stranke umaknejo svoj zahtevek v času pred izdajo odločbe na prvi stopnji ali po vročitvi odločbe, vendar še v pritožbenem roku, kot tudi po vložitvi pritožbe, vendar pred vročitvijo odločbe na drugi stopnji (134. člen ZUP).

Je pa mogoča odpoved materialni pravici, če tako določa področni zakon. Z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 in novele) se upravičenec lahko odpove pravici (npr. oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev) tudi po vročitvi odločbe, s katero mu je bila priznana pravica. Odpoved pravice v tem primeru pomeni obveznost organa izdati odločbo, s katero se pravico ukine (glej 42.c člen ZUPJS). Organ odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP v koliko posamezna procesna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena. Organ mora tako v tem primeru ugotoviti, ali se je oseba odpovedala pravici in seveda ali je vlogo vložila oseba, ki je navedena kot vložnik na vlogi (glej tudi primer 1 in primer 2 na tem portalu).

Kot področni predpis sicer ZUPJS številne institute ureja drugače kot ZUP, predvsem glede obveznih sestavin vloge, krajevne pristojnosti, vročanja, izvršljivosti in ogleda. V opisanem primeru izvršljivost odločb o oprostitvi plačila institucionalnega varstva tako nastopi z dnem odpreme odločbe vlagatelju (drugi odstavek 37.a člen ZUPJS), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (drugi odstavek 38. člena ZUPJS). Smisel nesuspenzivnosti pritožbe, ki sploh pri obveznostih predstavlja nižjo raven varstva interesov strank, je v tem primeru v zaščiti javnega interesa, ki pa mora biti opredeljen sorazmerno, ob tehtanju vseh interesov in bremen strank v postopkih (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 234). Več o podobnostih in razlikah med upravnimi in socialno-upravnimi postopki, tudi z vidika sodnega varstva, v Bagari in Strban, Podobnosti in razlike med upravnimi in socialnimi zadevami, Pravosodni bilten 40(1), 2019, str. 9–24.

Iz opisa primera ni razvidno ali je vlogo sploh vložil vložnik oziroma ali vloga izraža njegovo resnično voljo po odpovedi pravici, niti ni razvidno ali je vložnik vložil vlogo, pa si je nato premisli in jo umaknil. Ureditev po ZUP terja, da se v postopku najprej preizkusi zahtevo (glej 129. člen ZUP) in v kolikor predpisanim formalnostim ni zadoščeno, se s procesnim aktom postopek zaključi na formalni način (npr. s sklepom se zahteva zavrže), ne da bi se preverjalo vsebinsko upravičenost za določeno rešitev zadeve. V obravnavanem primeru bi organ zavrgel vlogo, če je denimo ugotovil, da vloge sploh ni vložil vložnik, ampak jo je brez njegove vednosti in pooblastila vložila druga oseba. V primeru uvedbe meritornega postopka pa se nadalje ugotavlja konkretna dejstva primera v ugotovitvenem in dokaznem postopku, ki se zaključi z izdajo odločbe oziroma se postopek ustavi s sklepom (npr. če je vložnik umaknil zahtevo) (glej 134. člen ZUP). Obravnavani primer bi se zaključil s sklepom o ustavitvi, če bi se ugotovilo, da je vložnik vložil zahtevo, vendar se je kasneje premislil in zahtevek umaknil.

Pri tem mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (49. člen ZUP). Poleg stvarne legitimacije, ki temelji na upravičenju ali obveznosti v predpisu in sposobnosti biti stranka, ki se pokriva s pravno sposobnostjo, lastnost stranke zajema tudi procesno sposobnost, ki je vezana na poslovno sposobnost (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 98). Slednja pomeni sposobnost podaje izjav volje in zavedanja njenih posledic (glej tudi sodbo VDSS Psp 239/2020 z dne 9. 2. 2021 konkretno glede uveljavljanja pravice do oprostitve plačila storitve). V slovenskem pravnem redu se poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v upravnih postopkih za osebe z dopolnjenim 18. letom starosti domneva, se pravi, da je oseba sposobna pravno veljavno podajati izjave volje, razen, če se dokaže nasprotno. Pri tem so upravni organi že na podlagi temeljnih ustavnih določil vezani na pravnomočne odločitve sodišč, vezano na opisani primer. V postopkih odločanja o oprostitvah plačila socialnovarstvenih storitev je opredelitev strank postopka med drugim pomembna tudi z vidika pravnih podlag za razkrivanje osebnih podatkov o dohodkih in premoženju drugim strankam v postopku, v zvezi s čimer je tudi Informacijski pooblaščenec izdal več mnenj, denimo mnenje št. 07121-1/2021/1236 z dne 13. 7. 2021, mnenje št. 0712-1/2017/293 z dne 16. 2. 2017, mnenje št. 0712-1/2016/341 z dne 10. 2. 2016 in mnenje št. 0712-228/2007/2 z dne 12. 3. 2007.






1.3   Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)
4.6   Umik zahteve



Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glejte Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.