Ali lahko upravni organ zasliši zakonitega zastopnika pravne osebe kot stranke (npr. direktorja) kot pričo, ali se lahko upošteva njegovo izjavo zgolj kot izjavo stranke po 188. členu z manjšo dokazno močjo?

Dokazno sredstvo je lahko karkoli, s čimer lahko dokažemo posamezna dejstva v postopkih, od katerih je odvisna odločitev v zadevi. Med drugim se med dokazna sredstva po ZUP prišteva (1) izjavo stranke po 188. člen ZUP in (2) pričanje priče po 181. do 187. člen ZUP.

V sklopu ugotovitvenega in dokaznega postopka se po načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in proste presoje dokazov (10. člen ZUP) pridobiva in preverja dejstva, ki jih področni predpisi določajo kot merodajna za odločitev. Pri tem ima tudi stranka možnost dejstva in okoliščine dokazovati na različne načine, npr. s predlaganjem prič ali s predložitvijo izjave stranke.

(1) Izjava stranke je dokazno sredstvo, ki se uporabi zgolj v primeru, ko ni na voljo drugih dokaznih sredstev in če gre za malo pomembno zadevo, kadar naj bi se neko dejstvo sicer dokazovalo z zaslišanjem priče, ki živi v kraju, oddaljenem od sedeža organa, ali če bi bilo sicer zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke. Izjavo stranke je mogoče izvesti le na predlog stranke oziroma ob njenem (izrecnem in konkludentnem) soglasju na pobudo uradne osebe, ki vodi postopek (o tem sodba VSRS X Ips 350/2015 z dne 11. 10. 2017).

Instituta izjave stranke kot dokazila se sicer ne sme mešati z (3) načelom zaslišanja stranke oziroma pravico stranke, da se izjavi (9. člen ZUP, 146. člen ZUP), ki predstavlja obliko obrambe stranke pred oblastjo in ne mehanizma načela materialne resnice oziroma preverjanja resničnosti upoštevnih dejstev, kot velja za uporabo dokazil (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2016, str. 56 in 192).

(2) Glede zaslišanja priče ZUP določa, da je priča oseba, ki zaradi svoje zaznave in zmožnosti (videti, okušati, slišati, zatipati ali kako drugače občutiti) opazi dejstva in se o njih izrazi, jih opiše oziroma pokaže na način, ki je uradni osebi razpoznaven (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 297). Kot priča je glede na njeno definicijo lahko imenovana le fizična oseba. Za dokaz z zaslišanjem priče na splošno velja, da ima večjo dokazno moč kot izjava stranke, a je manj zanesljiv od drugih dokazov, predvsem zaradi možnosti namernega lažnega pričanja ali nenamerne izpovedbe v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem (prav tam, str. 296). V vsakem primeru pa je presoja dokazne vrednosti izjave priče ali stranke odvisna od presoje dokazov v vsaki upravni zadevi posebej.

Stranka ima lahko ali – v določenih primerih, ko nima opravilne sposobnosti – mora imeti zastopnika. Slednje velja za pravne osebe, saj po naravi stvari izražajo voljo le prek zakonitega zastopnika (47. člen ZUP in nadaljnje določbe). Praviloma pa pravna oseba kot stranka in njen (zakoniti) zastopnik zasledujeta isti interes v postopku. V tem okviru je vsekakor možno, da se predlaga in uporabi izjavo zakonitega zastopnika kot dokaz po 188. členu ZUP ter jo organ ustrezno vrednoti. Na splošno velja, da če poda izjavo zakoniti zastopnik pravne osebe, gre za izjavo pravne osebe.

Se pa postavi utemeljeno vprašanje, ali je dopustno oziroma kdaj bi bilo smiselno, da se angažira zakonitega zastopnika stranke kot pričo. Po ZUP in npr. sodbi in sklepu UPRS I U 930/2017 z dne 19. 6. 2018 velja, da ni (sic!) prepovedano zaslišanje zakonitega zastopnika podjetja oziroma pravne osebe kot priče. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika pravne osebe kot priče (2) tudi ni dopustna z argumentom, da je zakoniti zastopnik že podal izjavo stranke v smislu 188. člena ZUP (1) oziroma da se je v okviru pravice do izjave (načelo zaslišanja stranke) že izjavil o dejstvih, ki so pomembna za odločitev (3). V takem primeru zakoniti zastopnik namreč nastopa v imenu pravne osebe kot stranke. Če je za potrditev navedb stranke (pravne osebe) predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika kot priče, je načeloma, upoštevaje načelom materialne resnice in ekonomičnosti postopka, treba tak dokaz izvesti (po Hudej v Kovač, Davčno pravo med teorijo in prakso, 2021, str. 412, glej tudi sodbo UPRS I U 426/2016-15 z dne 10. 10. 2017).

Torej velja, da direktorja oziroma zakonitega zastopnika ni mogoče a priori izključiti kot priče v postopku, kjer je stranka pravna oseba. To je posebej smiselno, če je zakoniti zastopnik prisostvoval določenim dejanjem in je kot posameznik s svojimi čutili zaznal določeno relevantno dejstvo, saj lahko le ta oseba izpove, kaj se je zgodilo. V tem primeru (2) je, enako kot pri izjavi stranke ali njenega zastopnika po 188. členu ZUP (1), zakoniti zastopnik v vlogi vira resnice (kot objekt) in ne v vlogi oziroma položaju stranke.

Vsakega posameznika kot pričo, tudi zakonitega zastopnika, pa je treba seznaniti s posledicami krive izpovedbe ter njegovo materialno in kazensko odgovornostjo glede izpovedanega (185. člen ZUP). Prav tako je treba upoštevati 183. člen ZUP, ki določa, da sme priča odreči pričanje na posamezna vprašanja, na katera ne bi mogla odgovoriti, ne da bi prekršila dolžnost oziroma pravico varovati poslovno ali poklicno tajnost. Priča pa ne sme biti zaslišana o določenih zadevah, če bi s tem prekršila dolžnost varovanja tajnosti v skladu z zakonom, dokler je pristojni organ ne odveže te dolžnosti.

Zastopnik stranke tako lahko podaja izjave v obrambo stranke (9. člen ZUP, 3) ali kot dokazno sredstvo (181. člen ZUP in 188. člen ZUP, 2 in 1), pri čemer se kot dokazno sredstvo torej lahko šteje izjava stranke ali pričanje (1 ali 2).

V vsakem primeru (1, 2 ali 3) pa zastopnika zavezuje temeljno načelo (11. člen ZUP), da mora govoriti resnico.