Organ vodi po uradni dolžnosti obnovo postopka. Stranka je imela v prvotnem postopku pooblaščenca. Komu se vroči sklep o dovolitvi obnove postopka – pooblaščencu ali stranki? Ali se lahko upošteva splošno pooblastilo, ki je bilo dano v prvotnem postopku in pisanje vroči pooblaščencu ali mora imeti pooblaščenec za zastopanje v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi posebno pooblastilo, zlasti ker ZUP v 59. členu določa posebno pooblastilo le za vložitev izrednih pravnih sredstev, v danem primeru pa gre za obnovo po uradni dolžnosti?

Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP). Stranka lahko določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopkih, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave (53. člen ZUP). Pooblaščenec je lahko vsak, kdor je poslovno sposoben.

57. člen ZUP določa, da se lahko da pooblastilo za ves postopek ali samo za posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno omeji, pooblaščenec pa sme delati samo v mejah pooblastila. Pooblastilo se lahko da tudi samo za sprejem oziroma vročanje dokumentov. Stranka lahko pooblastilo vsak čas prekliče, pooblaščenec pa se mu lahko ob vsakem času odpove, to pa je treba organu naznaniti pisno ali ustno na zapisnik.

Ker gre v obravnavanem primeru za obnovo postopka, so ključne določbe 59. člena ZUP. Ta namreč v četrtem odstavku določa, da lahko pooblaščenec opravlja vsa procesna dejanja, vendar pa mora imeti izrecno pooblastilo za umik zahteve, sklenitev poravnave, prenos pooblastila na drugega ter za vložitev izrednih pravnih sredstev. Če je pooblaščenec odvetnik, potrebuje posebno pooblastilo le za vložitev izrednih pravnih sredstev.

V smislu drugega odstavka 59. člena ZUP je posebno pooblastilo za vložitev izrednih pravnih sredstev pooblastilo, ki je dano po zaključku prvostopenjskega upravnega postopka. Pri uporabi pravnih sredstev obnovi postopka pa gre za novo celoto, izven končanega prvostopenjskega postopka (več o fazah postopka Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2016, str. 161). Zato je za izredno pravno sredstvo načeloma potrebno "drugo" pooblastilo, pri čemer pa mora biti seveda vsebina tega pooblastila taka, da zajema oziroma ne izključuje upravičenja pooblaščenca, da v imenu in za račun stranke vloži konkretno izredno pravno sredstvo. Sodišče je sicer zavzelo stališče, da mora biti pooblastilo za izredno pravno sredstvo izrecno navedeno le v pooblastilu pooblaščencu, ki ni odvetnik (sodba UPRS I U 1567/2019-15 z dne 1. 10. 2020), vendar stališče ni prepričljivo, saj zakon izrecno navede, da mora tudi pooblaščeni odvetnik predložiti posebno pooblastilo, to pomeni, da pooblastilo izraža voljo pooblastitelja, da ga zastopa v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

Ne glede na to, da ZUP v 59. členu določa (le), da je posebno pooblastilo potrebno, kadar želi stranka oziroma v njenem imenu pooblaščenec »vložiti« izredno pravno sredstvo, pa se ta določba smiselno uporablja tudi, kadar je organ tisti, ki je po uradni dolžnosti začel obnovo postopka. To narekuje logična razlaga zakona po analogiji intra legem, saj v tem delu ni videti razlogov za drugačno postopanje v dispozitivnem in oficialnem postopku. Ker pa velja (običajno) splošno pooblastilo zgolj za posamezen upravni postopek in to samostojno za prvotni postopek, obnova postopka pa pomeni začetek novega upravnega postopka oziroma samostojno celoto po zaključenem prvostopenjskem postopku, je torej treba za učinek pooblastila in posledično vročanje pooblaščencu pridobiti posebno pooblastilo za to pravno sredstvo.

Šele tedaj se vroča sklepe o obnovi, kakor tudi vsa nadaljnja pisanja v obnovljenem postopku, pooblaščencu z učinkom za stranko, kot določa 88. člen ZUP. Sicer se vroča v obnovljenem postopku stranki in ne njenemu pooblaščencu po pooblastilu za (le) prvostopenjski postopek.

Če pa ima stranka imenovanega pooblaščenca za vročitve in o tem obvesti organ, ki vodi postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu. Le-ta mora vsak dokument nemudoma poslati stranki in jo z njim seznaniti. Šteje se, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti (89. člen ZUP).