Organ oziroma uradna oseba (npr. inšpektor) je v postopku izdal odločbo stranki (zavezancu), s katero ji je naložil izpolnitev določenih obveznosti. Stranka je zoper odločbo vložila pritožbo in predlog za odložitev izvršitve odločbe do odločitve II. stopenjskega organa. Prvostopenjski organ je pritožbo odstopil organu druge stopnje, s sklepom pa je na podlagi 99. člena ZUP predlog za odložitev izvršbe zavrnil z obrazložitvijo, da materialnega roka ni mogoče podaljšati.

Kljub temu, da zoper ta sklep ni dovoljena pritožba, je stranka vseeno vložila pritožbo, v kateri navaja, da sta si izrek ter obrazložitev protislovna, saj izrek govori o "odložitvi izvršbe odločbe". Glede na očitke je organ ugotovil, da je v izreku, s katerim je bil zavrnjen odlog izvršitve odločbe, res zapisano, da se predlog za "odložitev izvršbe odločbe št.... zavrne" namesto "odložitev izvršitve odločbe" št.... se zavrne." Ali je v takem primeru dopustno izdati sklep o popravi pomote, s katerim bi spremenili izrek, s katerim je zavrnjena odložitev izvršitve odločbe in namesto tega navede "odložitev izvršitve odločbe" št… zavrne? Ali lahko nato organ izda sklep o sicer nedovoljeni pritožbi zoper sklep, s katerim se je stranki zavrnil predlog za odlog izvršitve odločbe?

V zvezi z izvršbo je pomemben pojem "izvršilni naslov". To je pravni akt, ki nalaga konkretno upravno obveznost. Po ZUP so izvršilni naslovi upravna odločba (čeprav z drugim nazivom), sklep in zapisnik o poravnavi. Izvršljiv izvršilni naslov je temeljna procesna predpostavka za uvedbo in izvajanje izvršilnega postopka. Na tej podlagi se izda sklep o izvršbi oziroma sklep o dovolitvi izvršbe (290. člen ZUP) kot pravni temelj za izvršbo. Z drugimi besedami, procesne predpostavke za izvršilni postopek so naslednje: (1) izvršilni naslov oziroma akt, ki nalaga obveznost; (2) iztek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti ter (3) sklep o dovolitvi izvršbe (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2016, str. 259).

Uradna oseba (npr. inšpektor) mora s ciljem realizacije javnega interesa izpeljati izvršbo po drugem odstavku 290. člena ZUP, če zavezanec v roku za izpolnitev obveznosti slednje ne izpolni (glej na primer Kovač v Izbrani vidiki delovanja inšpektorata v izvršbi s študijo primera prosto po Kafki, Pravna praksa, št. 47/2011, str. II: "Stvarno pristojni organ za izvršbo, denimo okoljski inšpektor, mora brez odlašanja (sic!) takoj po izvršljivosti ali najpozneje v 30 dneh od izvršljivosti (izteka izpolnitvenega roka) izdati sklep o izvršbi; z izrecno klavzulo ZUP tudi po tem roku, saj zamuda pristojnega organa tega ne odvezuje poskrbeti za javni interes.").

V kolikor je zavezanec podal predlog za odlog izvršbe po 293. členu ZUP, bi moral pristojni inšpektor navedeni predlog obravnavati po tretjem odstavku 293. člena ZUP in izdati sklep. Zoper sklep, s katerim se odloči o predlogu za odlog izvršbe, je dovoljena pritožba (glej prvi odstavek 292. člena ZUP). Odločanje o zahtevku za odložitev za izvršbo je pogojeno z vložitvijo pravnega sredstva, zato ob dejstvu, da pritožba ne zadrži izvršitve ni ovire, da organ o zahtevku ne bi odločal, ne glede na to, da rok za izpolnitev obveznosti še ni potekel, saj se zavezanec očitno želi zakonito izogniti dolžni izpolnitvi obveznosti do odločitve o pritožbi, zato je nujno, da se pravna situacija v zvezi z morebitnim časovnim odlogom dolžne izpolnitve razčisti nemudoma, ne šele z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

Glede na to, da je zavezanec vložil predlog za odložitev izvršitve je očitno, da ga organ ni obravnaval v skladu s postavljenim zahtevkom, če je odločil o zavrnitvi podaljšanja roka na podlagi 99. člena ZUP. Pravica do odložitve izvršbe in pravica do podaljšanja roka sta samostojni procesni pravici, ki ju je treba obravnavati v okviru zahtevka. Zato odločitev o zahtevku za odložitev izvršbe ne more biti "nadomeščena" z odločitvijo o zavrnitvi podaljšanja roka. V okviru pritožbenega postopka na prvi stopnji mora zato organ odločiti o zahtevku za odložitev izvršbe in z nadomestno odločitvijo odpravi nezakonit sklep v zvezi s podaljšanjem roka.

Glede na navedeno je brezpredmetno, ali bi v zadevi lahko izdan sklep o popravku pomote, kot je navedeno v vprašanju. Inšpektor zato glede na njegov opis primera, ni imel podlage za uporabo 99. člen ZUP niti nima podlage za izdajo sklepa o popravi pomote.