Organ je na predlog predlagatelja izdal sklep o dovolitvi obnove postopka. V sklepu je bilo odločeno, da se obnova postopka dovoli v takem obsegu, da v postopku oseba A sodeluje kot stranski udeleženec oziroma se ji omogoči ta pravica. Od izdaje sklepa je minilo več kot šest mesecev, vendar postopek še ni stekel, kljub posredovanju strankinega odvetnika, osebnemu posredovanju in obljubi, da bo A prejel vabilo oz. mu je bilo naknadno sporočeno, da je postopek v teku.

Kakšne so pravne možnosti A-ja, saj gre za neobičajno ne ukrepanje organa in zavlačevanje oz. neodzivnost.

Obnova postopka je najpogosteje uporabljeno izredno pravno sredstvo po ZUP (260. in naslednji členi). Gre za nedevolutivno pravno sredstvo, ker se obnovitveni razlogi praviloma nanašajo na dejanski stan in postopkovne kršitve pri izdajatelju spornega akta. Obnova postopka je mogoča za postopek, če sta izpolnjena dva pogoja: izdana je bila že dokončna ali pravomočna odločba in izpolnjen je en izmed obnovitvenih razlogov po 260. členu ZUP (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020).

Če uradna oseba ugotovi, da je lahko nekdo stranka ali stranski udeleženec v postopku, ga mora uradna oseba osebe pozvati k udeležbi v postopku (v skladu z 44. členom ZUP). Udeležba pa je odvisna od volje povabljenega, ali želi v postopku sodelovati ali ne. Slednje obravnava tudi primer 1 na tem portalu (Povabilo organa (ne)zainteresiranemu stranskemu udeležencu k udeležbi v postopku ali neposredna vključitev v postopek?).

Iz vprašanja izhaja, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena ZUP). Prav tako gre za situacijo, ko je stranka izvedela za obstoj odločbe, ko je rok za pritožbo minil, saj če bi to zvedela (prej), bi lahko zahtevo po svoji udeležbi uveljavljala že v pritožbenem postopku (229. člen ZUP) (Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2006), zato je izpolnjen obnovitveni razlog. V takem primeru organ izda sklep, s katerim dovoli obnovo postopka in v njem navede, katera dejanja in v kakšnem obsegu se bo postopek obnovil oziroma ponovil (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 248). Pri tem je zaradi obnovitvenega razloga ključno, da organ v ponovljenem postopku omogoči udeležbo prezrti osebi, kar praviloma pomeni ponovitev procesnih dejanj, pri katerih imajo stranke pravico sodelovati, na primer ponovni sklic naroka za ustno obravnavo (154. – 163. člen ZUP).

ZUP ne določa roka, v katerem mora organ, po izdanem sklepu o dovolitvi obnove, odločiti meritorno. Za materialno odločanje v zadevi, ki je predmet obnove, se uporabijo materialni predpisi, ki so veljali ob izdaji prejšnje odločbe, vključno z morebitnimi roki, ki so eventualno predpisani v materialnem predpisu, za obnovo postopka (subsidiarna uporaba ZUP, 3. člena).Če teh določb materialni predpis ne vsebuje, se je organ v vsakem primeru dolžan ravnati po temeljnih načelih in pravilih ZUP, torej odločiti čimprej oziroma vsaj v dodatnem enem ali dveh mesecih.

Ker je organ izdal sklep o obnovi postopka že pred več kot šest meseci, lahko govorimo o molku organa. Ta nastane, če pristojni organ ne izda upravne odločbe o zahtevku stranke v zakonsko predpisanem roku. Ker gre za ponovitev postopka, analogno velja, da je tudi odločbo o obnovi postopka treba izdati v roku, ki je določen za izdajo odločbe na tisti stopnji odločanja, na kateri se postopek obnavlja (v postopkih na prvi in drugi stopnji je treba izdati in vročiti odločbo največ v dveh mesecih). V tem primeru ima stranka v skladu s četrtim odstavkom 222. člena ZUP pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Ker je v obravnavanem primeru že bil izdan sklep o dovolitvi obnove, se je formalno ta postopek že začel (267. in 268. člen ZUP); toda ne glede na izdajo sklepa velja, da bi organ moral obravnavati zahtevo za obnovo postopka in v njej odločiti vsaj v dvomesečnem roku. Dejstvo, da ne bi izdal sklepa o obnovi postopka, namreč ne pomeni, da molk ne more nastati, saj v nasprotnem stranki ne bi bilo mogoče zagotoviti pravnega varstva, kar pa je ustavnopravno nedopustno.

Ker postopek traja že skoraj dve leti, ima stranka tudi možnost prijave na Upravno inšpekcijo. Upravna inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata za javni sektor, je pristojna, da pri organu preveri, ali je prišlo do kršitve načela ekonomičnosti in izvedenih pravil o rokih za odločanje. Upravna inšpekcija po 307. členu ZUP nadzira izvajanje ZUP in drugih zakonov, ki urejajo upravne postopke, vendar pri tem ne more presojati zakonitosti posamičnih upravnih aktov in posegati vanje. 307. f člen ZUPupravnemu inšpektorju nalaga, da o ugotovitvah upravnega nadzora napiše zapisnik, v katerem lahko predstojniku organa odredi, da v določenem roku odpravi nezakonitost oziroma izvede druge ukrepe. V konkretnem primeru bi lahko odredila, da predstojnik sprejme ustrezen ukrep za rešitev nezakonite situacij - čimprejšnjo izvedbo postopka.