Ali so lahko člani kolegijskega organa, ki odločajo o posamičnih zadevah, osebe, ki tudi vodijo posamezne upravne postopke do izdaje odločbe in posledično podajajo predlog odločbe ter vsebino predlagane odločitve predstavijo na seji kolegijskega organa? Ali bi lahko predhodno vodenje postopka bil razlog za obstoj nevarnosti konflikta interesov in pogoj za izločitev teh oseb iz postopka odločanja v posamičnih zadevah (gledano iz vidika, da bo verjetno oseba, ki vodi postopek, tudi glasovala za sprejem odločitve v obliki, kot jo je pripravila)?

Kdaj gre za konflikt interesov in je potreba za izločitev članov senata pri kolegijskem odločanju?

Kako pri tem pravilno upoštevati določbe področnih zakonov, kot je ZPOmK-2, in Zakona o splošnem upravnem postopku?

Pri kolegijskem odločanju v konkretnih upravnih zadevah je potrebno izhajati, kot pri vsakem procesnem vprašanju, iz specifik področnega zakona in ZUP.

Pri tem je potrebno upoštevati, da ZUP določa oz. izpeljuje med drugim ustavne garancije, zato je njegov pomen večji, saj področni zakon oz .njegove poseben določbe, kot tu recimoZakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) (Ur. l. RS, št. 130/22) načeloma nadredi splošnega, ne pa hierarhično višjih ustavnih določil (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020). Poleg temeljnih načel ZUP, ta kot sistemski predpis, določa tudi pravila in ureja najrazličnejše možne položaje, iz česar sledijo okvir delovanja organov in razmerja med udeleženci v postopku oz. upravnopravnem razmerju, zato predstavlja podlago za razlago kombiniranih pravil ZPOmK-2 in ZUP tudi analogija le po ZUP veljavnih pravil.

To je pomembno z vidika formalne zakonitosti, saj če bi pri kolegijskem odločanju v postopku sodelovala že na videz pristranska oseba, bi to pomenilo kršitev vrhovnega načela v upravnem odločanju, hkrati pa tudi potencialno uveljavitev garancij glede pritožbe oz. sodnega nadzora v smislu možnega izpodbijanja aktov (zgolj) zaradi nespoštovanja bistvenih procesnih določil, saj bi šlo za bistveno postopkovno napako, kot določa drugi odstavek 237. člena ZUP.

ZUP v 29. členu določa, da ob pristojnosti kolegijskega organa za odločanje praviloma vodi postopek do izdaje določbe član tega kolegijskega organa, če le izpolnjuje pogoje za vodenje postopka (gl. sodbo UPRS I U 872/2010). Kljub specialni določitvi ZPOmK-2, da vodeče uradne osebe imenuje direktor, ne glede na to, ali so ali niso člani kolegijskega organa, s sistemskega (ZUP) vidika nikakor ni vprašljivo, ali lahko ista oseba postopek vodi in deluje kot član odločujočega kolegija na isti stopnji odločanja. To je celo splošno pravilo, saj na seji kolegija (senata) zadevna oseba lahko še ustno podrobneje predstavi primer in morebitne upoštevne posebne okoliščine. Pri tem je edino smiselno pričakovati, da bo uradna oseba, ki je pripravila poročilo in osnutek akta, glasovala v vlogi člana senata, enako kot pri oblikovanju predloga, vendar to nikakor ne predstavlja konflikta v okviru nepristranskosti oz. zakonitosti, saj če ista oseba ne bi glasovala za svoj predlog, bi pomenilo, da je (bila pri oblikovanju poročila in osnutka) najmanj nestrokovna, kar ne pritiče pristojnostim in poslanstvu oblastnega organa v smislu varstva področnega javnega interesa in pravic strank.

Če noben član senata ne izpolnjuje pogoje za vodenje postopka (predpisana izobrazba in strokovni izpit iz upravnega postopka), postopek do izdaje odločbe vodi druga pooblaščena oseba (nečlan), ki izpolnjuje pogoje iz 31. člena ZUP. Pooblastiti je mogoče le osebo, ki v času pooblastila opravlja procesna dejanja uradne osebe istega ali drugega organa, ki je lahko organ državne uprave, organ lokalnih skupnosti ali nosilec javnih pooblastil (več v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, komentar k 29. členu).

ZUP pa vseeno določa druge razloge konflikta interesov, zaradi česar je mogoča izločitev osebe pri odločanju kolegijskega organa. Če bi šlo za postopek o pritožbi zoper akt, izdan s strani iste sodelujoče osebe, že na 1. stopnji, ne dosegali standardov ustavno zagotovljene pritožbe oz. pravice do učinkovitega pravnega sredstva (več v 25. členu Ustave RS in 35. členu ZUP). Učinkovito pravno varstvo zahteva ločenost ravni odločanja tudi prek vprašanja pristojnosti, stvarne oz. institucionalne (po organih) kot personalne (po uradnih osebah). Slednje obravnava tudi primer 1 na tem portalu (Izločitev uradne osebe iz postopka, če je oseba stranka na prvi stopnji in član kolegijskega organa, ki je na drugi stopnji pritožbeni organ)

Nadalje ZUP ureja izključitvene razloge še za situacije, ko gre za razmerja med uradno osebo (v katerikoli vlogi v postopku) in stranko ter njenimi zastopniki ali drugimi udeleženci postopka (35. člen ZUP). Le v tem kontekstu gre sicer razumeti določbo ZPOmK-2, da o izločitvi odloča svet, na primer za situaciji, ko bi bila oseba, ki vodi postopek oz. član senata v tesni sorodstveni povezavi s stranko ali v istem postopku že priča ali izvedenec.