Upravni organ je izdal in vročil sklep o izvršbi mladoletnemu dolžniku oziroma zavezancu, o katerem starši mladoletnika z obveznostjo niso bili seznanjeni, zato je bila s strani slednjih vložena pritožba zoper sklep o izvršbi. Kako se pravilno opravlja vročitev aktov v takem primeru?
Kako izdajatelj izvršilnega naslova (npr. inšpektorat) oziroma davčni organ postopata ob ugotovitvi, da je bil nepravilno vročen izvršilni naslov?

Sestavini poslovne sposobnosti sta sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti kot pravna sposobnost, ki je po vsebini praktično enaka sposobnosti biti stranka v upravnem postopku po 42. členu ZUP) ter poslovna/procesna/opravilna sposobnost, oblikovati in veljavno izraziti voljo glede teh pravic in obveznosti (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 348).

Procesno sposobnost mladoletnih oseb ureja v tretjem odstavku 46. člena ZUP (46. člen ZUP), ki določa, da mladoletnik, ki ni pridobili popolne poslovne sposobnosti, je procesno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost. Procesna sposobnost je v tej zakonski določbi izenačena s popolno poslovno sposobnostjo, ki je zakonodajalec izrecno ne opredeljuje, gre pa za sposobnost fizične osebe, da samostojno sklepa pravne posle, da sama pridobiva pravice in se sama zavezuje, skratka za sposobnost, samostojno nastopati v pravnem prometu.

ZUP v prvem odstavku 47. člena ZUP določa, da stranko, ki nima procesne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali z aktom pristojnega organa na podlagi zakona. Ker je organ po 49. člen ZUP dolžan ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na pravilno zastopanje procesno nesposobne stranke, je smiselno dolžan paziti tudi na njeno procesno sposobnost.

ZUP pozna več posebnih primerov vročanja, med katerimi je tudi vročanje zakonitemu zastopniku: če ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča zastopniku ali pooblaščencu. Pravilna vročitev je predpostavka za nastanek pravnih učinkov vročanega kot temelja demokratične oblasti, zato se pomote pri vročanju razlagajo v korist naslovnika. Pravilna vročitev tako pomeni podstat formalni zakonitosti in je temelj za pošten postopek (Kovač in Kerševan (ur.), ib., str. 594).

Izvršilni naslov je kvalificiran posamični akt, na podlagi katerega je mogoče od zavezanca (dolžnika) zahtevati izpolnitev z njim naložene obveznosti (gl. 282. člen ZUP in Kovač in Kerševan (ur.), ib., 2020, str. 754). Šesti odstavek 224. člena ZUP pa določa, da sklep zoper katerega ni dovoljena pritožba, in sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve, postane izvršljiv, ko se vroči stranki (Kovač in Kerševan, (ur.), ib., 2020, str. 505). Torej, vročitev se NE šteje za opravljeno, če se vroča neposredno opravilno nesposobni stranki, ne pa zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2022, str. 139). Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se po 88. členu ZUP (88. člen ZUP) vroča njemu, hkrati pa je dokument (sklep o izvršbi) vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku.

Iz tega sledi, da v danem primeru sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, če ni bil vročen njenemu zakonitemu zastopniku. Izpolnitveni rok torej ne začne teči, dokler ne pride do (pravilne) vročitve. Zakonita vročitev izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi sta pogoja za izvršljivost - izvršbo. Po ZUP brez pravilne vročitve, tu zakonitemu zastopniku in ne mladoletniku, ne moremo šteti, da so nastopile pravne posledice oziroma s tem ni niti začel teči rok za plačilo in tako ni predpostavk za izvršbo.

Zato je treba pritožbi zakonitega zastopnika zoper sklep o izvršbi ugoditi in izvršilni postopek ustaviti ter najprej staršu vročiti izvršilni naslov in nato sklep o izvršbi znova izdati, če obveznost ne bo izpolnjena v roku, štetem od vročitve zakonitemu zastopniku.