Ali morajo člani kolegijskega organa za odločanje v upravnih zadevah izpolnjevati pogoje po 31. členu ZUP ali se šteje, da so že po zakonu na podlagi imenovanja pooblaščeni za odločanje, ne glede na (ne)izpolnjevanje pogojev glede usposobljenosti in izobrazbe po ZUP?

Ali je kolegijski organ že po samem zakonu pristojen za odločitve po ZUP, ne glede na to ali člani kolegijskega organa izpolnjujejo pogoje po 31. členu? Če se zahteva izpolnjevanje pogojev pri posameznih članih - ali je neizpolnjevanje teh pogojev razlog za razrešitev?

Ali se pravila ZUP glede izpolnjevanja pogojev usposobljenosti posameznih članov kolegijskega organa za odločanje v upravnem postopku lahko uporabijo tudi v zvezi z odločanjem kolegijskega organa v hitrem prekrškovnem postopku po ZP-1, glede na smiselno uporabo določb ZUP glede pristojnosti? Če noben član kolegijskega organa ne izpolnjuje pogojev po 31. členu ZUP oz. 49. členu ZP-1, ali lahko kolegijski organ v zvezi z odločanjem v postopku podeli pooblastilo posamezni uradni osebi pri tem organu, ki izpolnjujejo pogoje po 31. členu ZUP za odločanje?

Po ZUP je namreč vodenje postopka urejeno monokratično, odločanje pa je lahko bodisi monokratično bodisi kolegijsko (o tem glej tudi ta primer).

Organi (5. člen ZUP), ki odločajo v upravnih zadevah, vodijo postopke in odločajo v upravnih zadevah po uradnih osebah. ZUP za uradno osebo določa pogoje, da se sploh lahko imenuje oziroma pooblasti kot uradna oseba, ob tem pa za zagotavljanje spoštovanja načela poštenosti postopka predpostavlja njeno nepristranskost in objektivnost v konkretni in posamični zadevi, v kateri je udeležena (Jerovšek in Kovač, 2022, Upravni postopek in upravni spor, str. 89-90).

Kadar v upravni zadevi odloča kolegijski organ (npr. medresorska komisija, svet zavoda, pritožbena komisija….) odločbo izda sam kolegijski organ, če s predpisi ni določeno, da jih izdaja predsednik kolegijskega organa. Zakonsko pooblastilo kolegijskega organa oziroma predsednika kolegijskega organa pomeni, da je kolegijski organ ali njegov predsednik neposredno na podlagi zakona (ex lege) pooblaščen za odločanje, ne glede na to, če člani kolegija oziroma predsednik izpolnjujejo pogoje za odločanje po 31. členu ZUP'.

Nadalje ZUP določa, da vodi postopek do izdaje odločbe kolegijskega organa njegov član, ki ima predpisano izobrazbo in strokovni izpit iz upravnega postopka. Le-ta pripravi tudi poročilo in izdela osnutek odločbe, vključno z obrazložitvijo. V primeru, da v kolegijskem organu ni take osebe, kolegijski organ pooblasti neko drugo osebo, ki izpolnjuje pogoje (29. člen ZUP), pri čemer gre lahko za osebo v organu, v katerem kolegijski organ deluje, lahko pa gre celo za osebo izven organa. Če ta oseba nima ustrezne izobrazbe in nima opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka, torej ne sme voditi postopka, ne glede na to, ali je član kolegija.

Ni pa vprašljivo, ali lahko ista oseba postopek vodi in deluje kot član odločujočega kolegija na isti stopnji odločanja. To je celo splošno pravilo, ki ima logično podstat, kajti na seji kolegija zadevna oseba lahko še ustno podrobneje predstavi primer in morebitne upoštevne posebne okoliščine. Pri tem je edino smiselno pričakovati, da bo uradna oseba, ki je pripravila poročilo in osnutek akta, glasovala v vlogi člana kolegija enako, kot pri oblikovanju predloga, vendar to nikakor ne predstavlja konflikta v okviru nepristranskosti oz. zakonitosti.

O odločanju se sestavi poseben zapisnik o posvetovanju in glasovanju, v katerega se poleg sestavi kolegijskega organa vpiše tudi upravna zadeva, kratka vsebina tistega, kar je bilo sklenjeno oziroma odločeno (v primeru odločanja se zapiše izrek odločitve) in morebitna posebna mnenja (81. člen ZUP), določen je kvorum in pravilo, kdaj je odločitev (odločba) sprejeta (207. člen ZUP). Odločbo, ki jo izda kolegijski organ, podpiše predsedujoči, razen če ni s področnimi predpisi določeno drugače (216. člen ZUP).

Če so kršene določbe ZUP o odločanju oz. vodenju postopka, ko je pristojen kolegijski organ, bi šlo za bistveno postopkovno napako in potencialno tudi za obnovo postopka (glej 260. člen ZUP), torej bi bila odločba v taki zadevi izpodbojna v zakonskih rokih za ustrezna pravna sredstva.

ZUP je treba razumeti kot sistemski predpis, ki ne pride v poštev le v upravnih zadevah, kadar področni predpis nima drugačnih procesnih pravil, ampak določa tudi temeljna načela in pravila, ki se lahko smiselno uporabljajo v drugih javnopravnih zadevah, ki niso urejana s posebni pravil. To izhaja iz ZUP (gl. 4. člen ali drugega zakona, kot na primer Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/03 in nasl., glej 58. člen). ZUP zato predstavlja podlago za razlago kombiniranih pravil, kot npr. ZP-1 in ZUP. Po ZP-1 postopek pred prekrškovnim organom vodi in v njem odloča z zakonom ali podzakonskim aktom pooblaščena uradna oseba organa, pri čemer ZP-1 v 49. členu izrecno določa pogoje, ki jih mora pooblaščena uradna oseba izpolnjevati. ZP-1 pa nima posebnih določb glede odločanja kolegijskega organa, zato je treba glede tega upoštevati določbe ZUP (29. člen), kar pomeni, da prekrškovni postopek do izdaje odločbe vodi kolegijski organ oz. njegov član, ki izpolnjuje pogoje po 49. členu ZP-1.

Nasprotno pa smiselna raba ZUP v prekrškovnem postopku ne pomeni, da kolegijski organ, ki je z zakonom pooblaščen za odločanje v konkretni in posamični prekrškovni zadevi, lahko pooblasti tudi drugo osebo, ki ni član kolegija, za vodenje prekrškovnega postopka, ne glede na izpolnjevanje pogojev po ZP-1, saj bi v takih primerih smiselna raba ZUP presegla namen, ki ga določi področni zakon, da prekrškovni postopek v celoti izpelje kolegijski organ.