Organ bo po uradni dolžnosti začel postopek razveljavitve odločbe, s katero je bilo stranki ugodeno (npr. pravni osebi izdano dovoljenje za poslovanje). Ta prva odločba je bila med tem z odločbo istega organa spremenjena. Ali se v uvodu in izreku razveljavitvene odločbe navede, da se razveljavljata obe odločbi oz. samo prvotna odločba ali samo druga odločba, ki je spremenila prvotno?

Stranka (pravna oseba) je v stečajnem postopku. Imenovan je stečajni upravitelj, ki je tudi obveščen o začetku postopka razveljavitve odločbe. Ali se v uvodu razveljavitvene odločbe navede samo stranko (pravno osebo) ali tudi stečajnega upravitelja? Ali se lahko v obrazložitvi navede, da je bil stečajni upravitelj obveščen o začetku postopka?

Ali je stečajni upravitelj zakoniti zastopnik samo v okviru stečajnega postopka ali tudi v okviru tega upravnega postopka? Ali se vroča stranki (pravni osebi) ali tudi stečajnemu upravitelju?

V skladu z ZUP prvostopenjski organ načeloma ne more spremeniti izdane odločbe, saj bi to pomenilo ponovno odločanje o isti zadevi (gl. npr. sodbo Upravnega sodišča RS št. U 503/2005 z dne 9. 7. 2007), razen v postopkih s pravnimi sredstvi. Izjema tako velja tudi npr., če gre za nadomestno odločbo v zvezi z vloženo pritožbo (242. člen ZUP) ali spremembo v zvezi z upravnim sporom (273. člen ZUP). Odločbo lahko spremeni tudi drugostopenjski organ npr. v pritožbenem postopku (246. člen ZUP). V teh primerih nova odločba nadomesti staro, kar pomeni, da stara pravno gledano ne obstaja več (prim. z Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 676).

V področni zakonodaji pa najdemo primere, ko prvostopenjski organ lahko spremeni svojo odločbo (gl. npr. 57. člen Zakona o elektronskih komunikacijah, ZEKom-2, Ur. l. RS, št. 130/22). Tudi v teh primerih je treba šteti, da stara odločba ne obstaja več. Glede na to je treba v primeru razveljavitve odločbe razveljaviti le novo, ne pa tudi stare odločbe, saj se razveljavlja zakonita pravica, ki je ob razveljavitvi urejena s spremenjeno odločbo.


Sestavine uvoda odločbe določa 212. člen ZUP. V skladu s to določbo mora uvod obsegati tudi navedbo zakonitega zastopnika stranke, torej v danem primeru stečajnega upravitelja.

Sestavine obrazložitve pa določa 214. člen ZUP. Ker je zastopanje stranke povezano z ugotavljanjem dejanskega stanja in dokazovanjem, se to spremembo navede v obrazložitvi.

Začetek stečajnega postopka se v upravno procesnem smislu med drugim odraža kot sprememba v zastopanju pravne osebe, saj stečajni upravitelj postane njen zakoniti zastopnik, ki jo zastopa v pravnem prometu, s tem pa tudi skrbi za njene pravice in pravne koristi v vseh postopkih, v katerih je udeležena, torej tudi upravnih (245. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/07 in novele), smiselno enako velja za postopek osebnega stečaja, gl. sklep VDSS št. Pdp 664/2011 z dne 12. 1. 2012). To pomeni, da se stečajnega upravitelja ves čas vključuje v upravni postopek (npr. vabi na ustno obravnavo) in se mu pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe (glej Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi|ta primer in sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1275/2009 z dne 29. 6. 2010). Upravni postopek se do vstopa stečajnega upravitelja v postopek prekine s sklepom, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve (153. člen ZUP).


Pravnim osebam se odločbe in druge akte za katere tako določa ZUP, drug predpis ali se tako odloči uradna oseba, ki vodi postopek, vroča osebno po 91. členu ZUP, pri čemer se ne vroča le neposredno zakonitemu zastopniku (tu stečajnemu upravitelju - glej 251. člen ZFPPIPP), ampak pravni osebi na njenem sedežu tako, da se izročijo osebi, ki je z notranjimi pravili pooblaščena za prevzem dokumentov za pravno osebo.