Kako naj postopa upravni organ, ko zahtevek poda neka pravna oseba za isto pravico, kot jo že ima njen del (npr. društvo kot član zveze društev) ali obratno, zveza teh?

Če en subjekt uveljavlja isto pravico, kot jo že ima pod- ali nad- subjekt (npr. zveza društev ima priznan status društva v javnem interesu in želi isti status še eno ali vsa teh društev, ali obratno), ali se taka zahteva zavrže, češ da je o zadevi že odločeno?

Ali bi se navedena vloga lahko obravnavala kot dopolnilna odločba k že izdani odločbi o pravici pod/nad subjekta (npr. da bi se ugotovilo, da je priznan status društva tudi za območna združenja zveze društev)?

Za uveljavljanje pravic v upravnem postopku mora vložnik, ki poda zahtevek, med drugim izkazati po področni zakonodaji določeno stvarno legitimacijo in predpostavke za lastnost stranke (biti stranka v postopku po ZUP, gl. 42. člen ZUP in nadaljnji, več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 86 in nasl.). To velja tudi pri pravnih osebah oz. konkretneje društvih.

Kadar je subjekt, ki lahko po ZUP in področnih predpisih, nastopa oz. uveljavlja neko pravico oz. mora izpolniti določeno obveznost, določen v dvojni vlogi, tako da je lahko samostojna stranka sam, obenem pa je stranka lahko zveza teh oseb, pa je treba ločiti oba položaja. Čeprav isto pravico uveljavlja oseba A (npr. eno društvo ali en član društva), lahko pa tudi zveza teh oseb kot en subjekt (tipično zveza društev ali društvo kot povezava več fizičnih oseb), pri tem ne gre za isto zadevo. Namreč v prvem primeru je stranka A, v drugem pa X kot zveza oseb A, B, C itd., pri čemer se pogoji za pravico presojajo ločeno ali le za osebo A ali za osebo X kot zbir sicer (lahko) samostojnih oseb. Konkretne pravice ali obveznosti posameznega subjekta (npr. društva oz. zveze ali člana društva oz. društva) se ne prenašajo na drug subjekt (npr. celotno zvezo oz. posamezno društvo oz. člana društva). Prenos pravic in obveznosti je sprejemljiv le pod pogoji pravnega nasledstva, prenehanja, združitve, spojitve ipd., ali če bi področni zakon izrecno določal drugače.

Ena od pomembnejših človekovih pravic in svoboščin, ki so določene v Ustavi Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS št. 33/91-I in novele) je v njenem 42. členu opredeljena pravica do zbiranja in združevanja, preko katere se zagotavlja tudi uresničevanje nekaterih drugih vrst pravic, kot so svobodna izmenjava misli in idej, svoboda govora, pravica do javnega nastopanja, izpovedovanja vere ter drugih opredelitev. Ta omogoča svobodno izražanje mnenj, oblikovanje volje in samoorganiziranosti (Šinkovec, Pravna, demokratična in socialna država,1996, str. 243-245). Najpomembnejša oblika interesnih združenj pri nas so društva, ki so združenja fizičnih oziroma pravnih oseb, ki temelji na prostovoljnosti članstva in samostojnosti pri določanju skupnih interesov in delovanju za njihovo uresničevanje. Zakon o društvih (ZDru-1, Ur.l. RS št. 64/11 in novele) navaja, da lahko opredelimo društvo kot samostojno in neprofitno združenje, ki se ga ustanovi z namenom uresničevanja skupnih interesov. Član društva lahko postane vsak, pod pogoji, ki jih društvo določi v svojem temeljnem aktu (2. člen ZDru-1). Društvo lahko ustanovijo najmanj tri poslovno sposobne fizične oziroma pravne osebe, ki na ustanovnem zboru sprejmejo sklep o ustanovitvi ter temeljni akt društva (Kokalj, Zakon o društvih s komentarjem, 2006, str. 53-59). Zvezo društev lahko ustanovita najmanj dve društvi kot samostojni pravni osebi, ki imata enak ali podobne namene in cilje delovanja (16. člen ZDru-1, več ib., str. 100). Razmerja med društvi in zvezo morajo biti urejena enako kot razmerja med društvom in člani društva. Društvo postane pravna oseba z registracijo, za katero je pristojna upravna enota, na območju katere je sedež društva. Za pridobitev statusa društva v javnem interesu, mora le-to izpolnjevati določene splošne pogoje, ki jih določa zakon. Status pridobi le registrirano društvo, ki pred vložitvijo vloge deluje najmanj dve leti in opravlja dejavnost v javnem interesu, opredeljeno v temeljnem aktu (ib., str. 146–147).

Zato ni razloga za zavrženje zahteve, kolikor le to poda en subjekt (npr. eno društvo), ki je obenem član drugega oz. zveza le teh, pri čemer je nosilec določene pravice že ta drugi subjekt (npr. zveza društev). Organ tako ne bo postopal v smislu domnevno že rešene iste zadeve (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), saj druga stranka pomeni drugo zadevo.

Pač pa lahko, upoštevaje različnost dveh oseb, čeprav ena član/del druge, pride do situacije, ko bi bila potrebna zavržba na temelju 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zahteva osebe A se bo namreč zavrgla, kolikor jo bo podala npr. zbirna oseba, katere del/član je oseba A, oz. obratno, če seveda ena druge nista pooblastili ali drugače ni določeno po samem področnem zakonu.

Analogno je treba ravnati po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, če bi se denimo v primeru zveze društev zahteva nanašala na območne enote zveze, saj področni zakon območnim enotam ne priznava pravne osebnosti (gl. drugi odstavek 15. člena ZDru-1, zato območne enote ne morejo neposredno pridobiti niti statusa društva v javnem interesu niti neposredno npr. denarne pomoči občin na območju delovanja) - vlogo (npr. za sofinanciranje pri posamezni občini) bi v tem položaju morala vložiti zveza.