Kakšno naj bi bilo pravilno ravnanje vročevalca (npr. pismonoše), ko pri osebnem vročanju ugotovi, da je strankin hišni predalčnik neustrezen oz. neuporaben (odprt ali poškodovan)?

Ali vročevalec ravna pravilno, ko pusti obvestilo o prispelem pismu, ki ga lahko naslovnik prevzame v roku 15 dni, v hišnem predalčniku, za katerega je predhodno ugotovil, da je neprimeren za vročitev dokumenta?

Ali bi bil odgovor kaj drugačen, če stranka predalčnika sploh ne bi imela?

Ali je treba naslovnika opozoriti na manko ali neustreznost predalčnika?

Kaj pa, če vročevalec v zgornjih dveh situacijah zaradi stanja predalčnika sploh ne bi pustil obvestila o prispeli pošiljki? Bi ravnal pravilno?

Če gre za vročitev vabila priči, ali lahko organ po pravilni izvedbi vročanja, prične izvajati prisilne ukrepe po 187. členu ZUP?

Vročanje je eno ključnih dejanj postopka, saj mora biti stranka postopka seznanjena s potekom postopka in z odločitvijo organa, ki je vodil postopek (za več glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, komentar k 83. členu). Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (gl. osebno vročanje, kot ga opredeljuje 87. člen ZUP).

Čeprav mora biti pisanje praviloma vročeno naslovniku, da ustvarja pravne posledice, pa ZUP določa, da učinki nastanejo tudi ob fikciji vročitve, da se ne bi naslovniki izogibali prejemu njim neugodne pošte (glej tretji in četrti odstavek 87. člena ZUP).

Za nastop fikcije pa je bistveno, da vročevalec ravna tako, da naslovniku pusti sporočilo o prispelem pismu (o razvidnosti vsebine pošiljke z njega glej primer 1 na tem portalu: Razvidnost vsebine v sporočilu/ obvestilu o prispelem pismu in možne zlorabe pri fikciji osebne vročitve) z opozorilom na nastop fikcije kot del predpisane bele ovojnice. Šele s pretekom 15 dni od tedaj se šteje, da je bilo pisanje vročeno (kdaj točno nastopi ta trenutek, glej primer 2 na tem portalu: Vročanje prek fikcije ter dokončnost in izvršljivost odločbe).

Sporočilo se pusti naslovniku, tudi če nima predalčnika (npr. pod predpražnikom, pred vrati stanovanja, na okenski polici ipd., za več glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, komentar k tretjem in četrtek odstavku 87. člena). Če torej vročevalec pošiljatelju vrne celotno pisanje, ne ravna pravilno; fikcija ne nastane, ker prejemnik ni bil obveščen o posledicah neodziva. Po temeljnem načelu varstva pravic strank (7. člen ZUP) namreč opozorilo na posledice tudi v tem primeru pomeni konstitutivni element nastanka teh posledic. S pretekom 15-dnevnega roka se vročitev šteje za opravljeno. Vročevalec mora ovojnico pustiti v predalčniku naslovnika oziroma jo vrniti organu, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.

Ni pa naloga vročevalca, da opozarja naslovnika o neustreznem nabiralniku, saj slednje za nastanek pravnih posledic vročitve po ZUP nima odločilnega pomena. Da mora naslovnik imeti poštni predalčnik in kakšen naj bo, izhaja iz Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/09 in novele). Iz prvega odstavka 87. člena ZUP pa izhaja, da pravila poštnih storitev pri osebnem vročanju po ZUP ne veljajo. Pravila ZUP so namreč v primerjavi s pravili zakona, ki ureja poštne storitve in zahteva, da imajo naslovniki določene predalčnike, lex specialis – ZUP je predpisom o poštnih storitvah nadrejen. Torej se kljub poštnim predpisom ZUP pošiljke naslovnikom vroča po ZUP.

Vročevalec bi zato moral naslovniku, ki nima (ustreznega) poštnega predalčnika, pustiti obvestilo o prispelem pismu na drugem primernem mestu (npr. obvestilo nalepi na vrata), kar izrecno navede na sporočilu o prispelem pismu. Vročevalec pa mora pri tem biti izredno pazljiv, saj če bi sporočilo o prispelem pismu pustil na neprimernem mestu (npr. odprt hišni predalček) bi to pomenilo kršitev tretjega odstavka 87. člena ZUP in nepravilno opravljeno vročitev.

Vsebinsko enako stališče je zavzelo tudi UPRS v sodbi I U 1335/2014 z dne 17. 2. 2015. UPRS je zapisalo, da v primeru, da je hišni predalčnik odprt, potem tak odprt predalček tudi ni primeren za to, da vročevalec v njem pusti pisno sporočilo, kje se dokument nahaja. Če vročevalec to stori, vročitev ni pravilno vročena po pravilih osebne vročitve iz 87. člena ZUP in pravni učinki dokumenta ne nastopijo. Okoliščine iz te sodbe se sicer vsebinsko razlikujejo od večine drugih sodb, katerih predmet je neuporaben ali neprimeren predalčnik za vročenje. Tako UPRS v sodbi št. I U 1430/2010 z dne 7. 6. 2011 navaja, da neobstoj ali neprimeren predalčnik ne vpliva na vročevalca, saj ta po 87. členu ZUP naslovniku pusti obvestilo o prispelem pismu in dokument po pretečenem roku za prevzem vrne pošiljko pošiljatelju. Podobno odločitev je mogoče zaznati tudi v sodbi UPRS II U 152/2017, ko je vročevalec pri vročitvi sledil 87. členu ZUP in vročitev pravilno opravil ne glede na neobstoj hišnega predalčnika. Torej sodišče vedno upošteva fikcijo vročitve pri osebnem vročanju, razen če je vročevalec nepravilno opravil vročitev (npr. pustil dokument ali sporočilo o prispelem pismu v odprtem predalčniku).

V primeru, da vročevalec naslovniku ni pustil sporočila o prispelem pismu oz. ga je pustil na neprimernem mestu, se ne more šteti, da je bilo pisanje vročeno, zato pravni učinki ne nastanejo. V tem primeru naj uradna oseba odredi ponovno vročanje (za naslovnika prvo), hkrati pa vročevalca opozori na nepravilno ravnanje.

Če pa je vročanje opravljeno pravilno, pravne posledice pisanja nastopijo - tako bi npr. organ lahko začel izvajati prisilne ukrepe proti priči po 187. členu ZUP.