Ali so stroški odvetnika zavezane stranke v skladu z ZUP in tudi ZIN, ki se nanaša le na t. i. nujne stroške postopka za ugotovitev dejstev, ki dokazujejo, da je zavezanec kršil zakon ali drug predpis (31. člen ZIN)?

Kako ravnati, če je organ druge stopnje odpravil odločbo organa prve stopnje in v odločbi navedel, da stroškov postopka ni bilo; kasneje pa je stranka zahtevala povrnitev stroškov odvetnika, ki so bili zavrnjeni, češ da jih je uveljavljala prepozno - če bi bil zahteva podana pravočasno, ali bi organ prve stopnje moral stranki povrniti stroške za odvetnika glede na uspešno pritožbo?

V drugem primeru je organ po anonimni prijavi v skladu z drugim odstavkom 29. člena ZIN stranki posredoval zahtevo za podajo pisnega pojasnila in dokumentacije, za kar je stranka pooblastila odvetniško družbo; a ugotovljeno je bilo, da zavezanec ni storil kršitve predpisa in izdan je bil sklep o ustavitvi postopka - ali stranki pripada povračilo stroškov za odvetnika po 28. in 31. člen ZIN? V praksi bi se lahko tako dogajalo, da stranka v dogovoru z odvetnikom pošlje anonimno prijavo o kršitvi zakona, ki jo inšpektor mora obravnavati, za zastopanje pooblasti odvetnika, ki nato pobere stroške postopka od države - inšpektorata, saj inšpektor v postopku ugotovi, da zavezanec dela v skladu z zakoni in ni storil nobene kršitve.

Na splošno v upravnih postopkih velja, da se pri odločanju o bremenu t. i. posebnih stroškov postopka upošteva dvoje in sicer, na zahtevo koga oz. v čigavem (zasebnem ali javnem) interesu se je postopek začel in v čigavo korist se je postopek končal. Posebni stroški postopka so vezani na posamezno zadevo, ne splošno poslovanje oz. režijske izdatke organa. V kolikor se postopek po ZUP začne po uradni dolžnosti (v javnem interesu), je breme plačila posebnih stroškov postopka odvisno od tega, kako se postopek zaključi - to veleva t. i. načelo uspeha (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 139). V primeru, da se postopek zaključi za stranko ugodno oz. organ ne ugotovi protipravnega ravnanja oz. postopek ustavi in je jasno, da zavezanec ni kršil zakona, gredo stroški v breme upravnega organa (razen osebnih stroškov stranke). Breme stroškov pa pade na zavezano stranko - razen že omenjeno izvzetih splošnih stroškov organa in tudi stroškov iz naslova posameznikove krivde -, če upravni organ ugotovi strankino protipravno ravnanje (113. člen ZUP).

Med posebne stroške postopka pa po ZUP in Pravilniku o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05) izrecno sodijo stroški zastopstva (po 53. členu ZUP), tudi odvetnika. Pravno zastopanje v postopkih, ki se vodijo po ZUP in ZIN sicer ni predpisano oz. obvezno, je pa seveda dovoljeno. Stroški povezani s tem zato sodijo v kategorijo posebnih stroškov, ki se obračunavajo tudi v postopkih po uradni dolžnosti (oz. po ZIN).

Pri tem pa mora upravni organ udeležence opozoriti, do kdaj in kako lahko uveljavljajo povračila, da niso prekludirani. Povrnitev stroškov se lahko zahteva vse do izdaje odločbe (prvi odstavek 116. člena ZUP, gl. tudi judikat Upravnega sodišča U 1860/2007). Uradna oseba mora ob tem tudi preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo, ki jo določa Odvetniška tarifa (pisrs.si) (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22). Povrnejo se le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa. Dolžnost uradne osebe je, da stranko opozori na to pravico. Če je bil postopek ustavljen s sklepom, lahko stranka povrnitev stroškov zahteva v osmih dneh od dneva, ko je prejela sklep (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 263). Stroški se skladno z 118. členom ZUP odmerijo v odločbi ali sklepu o ustavitvi postopka oz. posebnem sklepu o stroških.

To pomeni, da se stranki povrnejo stroški v postopku po uradni dolžnosti za njenega zastopnika, kolikor je uspela ne le v smislu ustavitve postopka (gl. 135. člen ZUP), ampak tudi z utemeljeno pritožbo, a to velja za zadevni (del) postopek(a), torej postopek do odprave prvostopenjske odločbe. Če je o zadevi meritorno odločil drugostopenjski organ v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZUP, ta isti organ odloča tudi o bremenu stroškov (kdaj nosi breme organ prve in kdaj druge stopnje, gl. ta primer ). Kolikor bi recimo v ponovljenem postopku, če bi organ druge stopnje zadevo vrnil v novo odločanje, organ prve stopnje ugotovil kršitve in odredil ukrepe, pa je nosilec bremena stroškov (tudi odvetnika) zavezana stranka.

Kadar gre za inšpekcijske postopke, veljajo dodatna pravila po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in novele). Glede posebnih stroškov postopka to pomeni zlasti troje (več v Jerovšek in Kovač, Posebni upravni postopki, 2008, str. 185 in nasl.):

*stroškov postopka se po 28. členu ZIN stranki ne obračuna, če se postopek ustavi (s sklepom, samostojnim ali na zapisnik oz. uradni zaznamek), bodisi zaradi ugotovitev, da stranka ni kršila predpisov, bodisi če jih je sicer napravila, a med postopkom že odpravila na podlagi opozorila po 33. členu ZIN;
*obračun nastalih posebnih stroškov se vrši poleg upoštevanja načela uspeha, če se torej postopek konča za stranko neugodno (se ne ustavi), tudi po t. i. načelu nujnosti (31. člen ZIN). To pomeni, da se obračuna le stroške za dejanja, ki so bila potrebna za ugotovitev materialne resnice ravno za konkretnega zavezanca in kršitev in (le) v tistem delu predmeta postopka, kjer so ugotovljene kršitve stranke;

*če je bil inšpekcijski postopek izveden na podlagi lažne prijave, trpi zadevne stroške postopka po 31. členu ZIN prijavitelj.
Poleg tega je treba po ZIN in ZUP upoštevati še nekaj načel in pravil glede načina uvedbe postopka in udeležencev v njem. Tako se upravni postopek v javnem interesu (tudi inšpekcijski) lahko začne izključno po uradni dolžnosti, nikoli na zahtevo stranke ali njenega pooblaščenca. Če organ prejme prijavo, jo mora po ZUP in ZIN sicer obravnavati (24. člen ZIN), vendar nanjo ni vezan.

Kolikor organ oceni, da iz prijave ne izhajajo okoliščine, ki nakazujejo na kršitev predpisov in potrebno ukrepanje, kar je smisel tega tipa postopka, postopka sploh ne uvede. Tedaj stroški ne morejo nastati. Zato po naši oceni praviloma, če organ prijave presoja skrbno, ne more prihajati do položaja, da bi stranka sama ali njen pooblaščenec podal na videz anonimno prijavo brez izkaza pomanjkljivosti ali kršitev predpisov in tako povzročil delo inšpektorata ob hkratni ugodni rešitvi (končni ustavitvi postopka) zase. Če ni izkazanih znakov kršitev, se torej prijave ne obravnava v smislu začetka in izvedbe postopka.

Kolikor pa iz prijave izhajajo zadevni znaki, se postopek uvede za zaščito javne koristi, a se ob ugotovljenih neskladnostih (tudi mimo prijave ali iniciranega predmeta postopka, gl. ta primer), izda ureditveno odločbo oz. druge po področnem zakonu, ZIN in ZUP predvidene ukrepe. V takih primerih bo tako stroške postopka nosila stranka sama po načelu uspeha.

Dodatno bi ob zlorabah, če se kot prijavitelj šele med postopkom izkaže stranka sama oz. njen pooblaščenec, kršitev pa ni ugotovljenih in je torej šlo za očitno neutemeljeno prijavo, stroške postopka obračuna prijavitelju (tj. v zg. danem primeru pooblaščencu). Za zlorabe v tem primeru gre, ker je namen postopka inšpekcijskega nadzora zagotavljanje delovanja zavezancev v javno korist, ne pa javnopravna bonitetna ocena poslovanja zavezancev v času in obsegu, kot bi si želela stranka.