Na podlagi katerih okoliščin se lahko postopek (po uradni dolžnosti) vodi tako, da se prek sodišča odredi vstop v stanovanje, če stranka uradni osebi (npr. inšpektorju) noče podati soglasja?

Kaj bi bili lahko upravičeni razlogi, na podlagi katerih oseba inšpektorju ne dovoli vstopa v prostore? Kaj bi bili lahko upravičeni razlogi odklonitve vstopa, zaradi katere inšpektor zapečati prostore po 21. členu ZIN?

Če stranka vendar poda soglasje za vstop v stanovanje - ali mora imeti uradna oseba pisno dokazilo o danem soglasju in pisno izjavo, da je osebo poučila o pravici nedotakljivosti stanovanja? Če bi ob takšnem vstopu uradna oseba v stanovanju videla opremo ali kakšen drug dokaz o tem, da se v stanovanju opravlja nedovoljena dejavnost, ali je kakšna procesna ovira, da bi uradna oseba ukrepala (npr. odredila zaseg), čeprav je bil predmet postopka prvotno opredeljen ožje?

Vstop v stanovanje oz. ogled kot eno izmed dokaznih sredstev uvrščamo v okvir dokaznega postopka in izvajanja načela materialne resnice (8. člen ZUP). Ugotoviti je namreč potrebno resnično dejansko stanje, načeloma z najvišjo stopnjo prepričanja - gotovostjo, izjemoma pa zadošča že verjetnost. 199. člen ZUP določa, da se ogled opravi, kadar je za ugotovitev dejstev ali razjasnitev okoliščin potrebno, da si zadevo ogleda uradna oseba, ki vodi postopek. Z ogledom uradna oseba sama, na neposreden način zazna dejstva, ki obstajajo v času ogleda, ali pa spremembe v dejstvih, ki so nastale v času vodenja postopka (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 597).

Stanovanje si lahko ogleda uradna oseba v primeru zahteve ali soglasja stranke ali odredbe sodišča po 202. členu ZUP. Proti volji zavezanca si lahko uradna oseba ogleda tiste stanovanjske prostore, v katerih zavezanec opravlja dejavnost, ki se v konkretnem primeru preiskuje (Jerovšek in Kovač, Posebni upravni postopki, 2008, str. 179).

Stranka ima pravico biti navzoča pri ogledu (opravljanju inšpekcijskega nadzora, gl. 200. člen ZUP). Bistveno je, da ima stranka možnost obrambe interesov v ustni ali pisni obliki. Upravni organ, ne da bi dal stranki možnost, da se ta izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, le-te ne sme izdati. V nasprotnem primeru bi namreč šlo za kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in s tem bistveno kršitev pravil postopka, kar je samostojni razlog za pritožbo (237. člen ZUP).

Navedeno velja v vseh upravnih postopkih, pri čemer Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele) določa v inšpekcijskih postopkih inšpektorjem še dodatna pooblastila z istim ciljem, kot izhaja po ZUP, posebej za postopke po uradni dolžnosti, tj. varstvo javnega interesa oz. spoštovanja veljavne zakonodaje. V skladu z 19. členom ZIN tako lahko uradna oseba pri opravljanju inšpekcijskega nadzora pri fizični ali pravni osebi vstopi v stanovanje, pregleda poslovne prostore, listine, parcele in zemljišča, zasliši stranke in priče, fotografira in opravlja druga dejanja, ki so v skladu z namenom inšpekcijskega nadzora.

V vseh postopkih pa je treba izhajati iz ustavne nedotakljivosti stanovanja oz. prostorske zasebnosti po 35. in 36. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele). To pomeni, da kolikor imetnik stanovanjske pravice ne poda izrecnega soglasja za upravni nadzor, mora upravni organ pridobiti odredbo sodišča, da je procesno dejanje ustavno skladno in pridobljeni dokazi ter posledični ukrepi zakoniti. Pripomniti kaže še, da pojem stanovanja ne pomeni nujno stanovanja ali stanovanjske hiše, ampak stanovanje v dejanskem smislu (npr. tudi prikolico ali avto, če oseba tu de facto biva), kakor tudi da imetnik stanovanje pravice ni nujno lastnik stanovanja (temveč npr. najemnik; več gl. v Šturm et al., Komentar URS, 2002 in 2011 (Dopolnitev A)). Skratka, čeprav načeloma zaradi prevlade javnega interesa in načela materialne resnice, v upravnih postopkih ni strankam zagotovljeno toliko ustavnih idr. jamstev, kot npr. v kaznovalnem pravu, je treba tudi pri izvajanju dokazovanja v upravni zadevah slediti ustavnim garancijam, da so pridobljeni dokazi zakoniti. Tako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-40/12 iz aprila 2013, kjer je bil obravnavan (inšpekcijski) nadzor v upravnem razmerju nad pravno osebo. Kot je ugotovilo sodišče, v zunanjem krogu pričakovane prostorske zasebnosti pravna oseba ne more pričakovati zasebnosti, ki bi bila po svoji kvaliteti enaka zasebnosti, ki je najvišje varovana pri prostorskem vidiku zasebnosti fizičnih oseb po 36. členu URS; toda v širšem okviru prostorske zasebnosti tudi pravne osebe varuje 35. člen URS. Državni organi (npr. inšpektor/at) smejo zato zaradi izvrševanja nadzora tudi brez sodne odločbe vstopati v poslovne prostore, ki niso odprti za javnost, ter si jih vizualno ogledati, brez odpiranja skritih predelov ter zasegov stvari in opreme, ki se tam nahajajo, a v najožjem krogu prostorske zasebnosti pa lahko celo pravna oseba pričakuje ustavno varstvo kot fizična, zato mora tudi za dopustnost preiskave zoper pravno osebo v zaprtih poslovnih prostorih v ustavnem smislu zahtevati jamstvo vnaprejšnje sodne odločbe.

Toliko bolj to velja za vse fizične osebe in njihova stanovanja, kar narekuje inšpektorju pridobitev odločbe sodišča ali pisno soglasje zavezanca oz. imetnika stanovanjske pravice, če želi vstopiti v stanovanje. Soglasje stranke za vstop v njeno stanovanje je tako treba (poskusiti) pridobiti s kumulativno izpolnitvijo naslednjih točk:

#ob obstoju razlogov za tak način dokazovanja, torej vsaj verjetnost kršitve zakonodaje;
#na določen način, tj. v pisni obliki in ob predhodnih opozorilih stranki, katere (ustavne in zakonske) pravice ima, pri čemer ji ni treba konkretno utemeljiti morebitne zavrnitve soglasja, zadošča načelno (gl. nadalje npr. 20. člen ZIN);
#ter vzporedni zagotovitvi njene obrambe (načelo zaslišanja in učinkovito pravno varstvo).

V inšpekcijskih zadevah dodatno 22. člen ZIN določa pogoje, pod katerimi lahko sodišče izda odredbo o vstopu v stanovanje, in sicer, če obstaja sum:

*da se v stanovanju opravlja nedovoljena dejavnost,
*da se v stanovanju opravlja dejavnost v nasprotju s predpisi,
*da se v stanovanju hranijo predmeti, živali in druge stvari v nasprotju s predpisi,
*da bodo pri ogledu stanovanja oz. posameznih stvari v stanovanju, ugotovljene druge kršitve predpisov.

Glede predmeta postopka oz. nadzora ter veljavnosti dokazov in ukrepov, pridobljenih in odrejenih ob ugotovitvah dokaznega postopka prek uvodno predvidenega postopka oz. nadzora, pa v principu zaradi definicije upravnega postopka v smislu varstva javne koristi na temelju zakonitosti in materialne resnice, ni ovir, da ne bi le teh prav tako upoštevali oz. šteli za zakonite. Več o tem gl. ta primer. Ob tem lahko uradna oseba tudi npr. zaseže predmete, dokumente oz. vzorce v zavarovanje dokazov oz. kot ukrep (gl. 19. in 34. člen ZIN). Pri tem ni bistveno, ali je inšpektor v stanovanje vstopil na temelju soglasja stranke ali po odredbi sodišča.

29. člen ZIN dopušča predhodno najavo inšpektorja pri ogledu, v 20. členu pa določa, da inšpektor brez predhodnega obvestila in brez dovoljenja zavezanca, vstopi v objekte, če v zakonu ni bolj natančnih opredelitev. V primeru, da inšpektor nima odredbe pristojnega sodišča, lahko zavezanec inšpektorju odkloni vstop v objekt, če:

*gre za stanovanjske prostore, pa inšpektor nima ustrezne sodne odločbe,
*bi z ogledom spravila sebe v hudo sramoto, občutno premoženjsko škodo ali v kazenski pregon,
*bi z ogledom prekršila dolžnost ali pravico varovati poslovno, poklicno, umetniško ali znanstveno tajnost,
*v drugih primerih, pri katerih bi z ogledom bila kršena dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedela kot duhovnik, odvetnik, zdravnik oz. pri opravljanju drugega poklica ali dejavnosti, ki vsebuje enako obveznost.

O vseh pomembnejših dejanjih v postopku, tudi o ogledu na samem kraju, se sestavi zapisnik. Ustne izjave se zapišejo čim bolj direktno, v preprostih stavkih, ob vstopu v stanovanje torej zlasti opozorila stranki glede njenih pravic in izjave o ne/dovolitvi vstopa v stanovanje z njene strani. Zapisnik morata na koncu, po pregledu podpisati stranka, ki je sodelovala pri dejanju, in uradna oseba, ki je vodila dejanje postopka (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 218, 221, 224). Nevednost oz. neukost stranke ne smeta biti v škodo njenim pravicam. Uradna oseba mora stranko opozoriti in jo poučiti o njenih pravicah v postopku ter na posledice posameznih dejanj (7. člen ZUP). O pouku neuki stranki uradna oseba torej nujno naredi kratek in enostaven pisni zaznamek.

Če imetnik stanovanjske pravice ne dovoli ogleda in za to nima tehtnih razlogov, opredeljenih vsaj splošno v okviru zakonskih temeljev, se smiselno uporablja 187. člen ZUP, ki nalaga kazen v višini do 500 evrov. V inšpekcijskih postopkih lahko v tem primeru inšpektor v skladu z 20. členom ZIN vstopi v objekt z odredbo sodišča mimo volje zavezanca, tudi ob pomoči policije.