Prvostopenjski organ je v postopku začetem po uradni dolžnosti stranki naložil plačilo stroškov upravnega postopka, npr. analize neskladnega vzorca. Na podlagi pritožbe je drugostopenjski organ sklep o stroških odpravil in pritožbo zavrnil, sklicujoč se na 118. člen in 213. člen ZUP ter na odločbo VS št. U268/84-9, češ da odločba o glavni stvari še ni bila izdana. Kot razlog za zavrnitev pritožbe pa je navedel, da se pritožba nanaša na ugotavljanje dejstev in okoliščin, ne pa na stroške analize.

Kako naj v ponovnem postopku postopa prvostopenjski organ; naj stroške odmeri z odločbo o glavni stvari oziroma predmetu postopka?

Stroški upravnega postopka se lahko obračunavajo v različnih fazah postopka, odvisno od vrste stroškov oziroma upravičencev ali zavezancev. Nekateri se obračunajo že med postopkom.

Tako organ pričo, izvedenca ali tolmača po opravljenem pričanju, izvedenstvu ali tolmačenju na ustni obravnavi opozori, da imajo pravico do povračila stroškov (119. člen ZUP). Uveljavljanje zahtevka do povračila v teh primerih pomeni obvezo organa, da o njem nemudoma in čim prej odloči. Kolikor pa celotnega postopka, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja še ni mogoče zaključiti, se o teh stroških odloči s posebnim sklepom, izdanim pred odločitvijo o predmetu postopka, s katerim se postopek zaključi (četrti odstavek 118. člena ZUP in 213. člen ZUP). Podobno organ med postopkom sprejme odločitev, da stranka na zahtevo katere se je postopek začel, založi predujem stroškov (prim. tretji odstavek 115. člena ZUP), ki jih bo organ imel z izvedbo procesnih dejanj, npr. že omenjenem zaslišanju prič, izvedenstvu ali tolmačenju (v postopkih po uradni dolžnosti med postopkom praviloma bremenijo organ, izjemoma bi se stranki z interesom lahko naložilo plačilo predujma stroškov izvedenskega dela ali tolmačenja; tretji odstavek 189. člena ZUP).

V obravnavanem primeru so stroški nastali v zvezi z izvedenstvom oziroma opravo analize. Očitno se je organ odločil za naročilo izvedenstva z namenom ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zavarovanja javnega interesa, ki je predstavljal tudi osnovni razlog uvedbe upravnega postopka. Stroški, ki so nastali v zvezi s tem, zato primarno bremenijo organ, ki jih mora sam neposredno poravnati izvedencu. Z drugimi besedami mora odločiti o povračilo stroškov in jih po izvršljivosti sklepa tudi dejansko poravnati. Kot omenjeno, ni zakonitega razloga, da bi z odločitvijo o povračilu stroškov odlašal do zaključka postopka, če ta še ni mogoč.

V postopkih po uradni dolžnosti je končno breme plačila stroškov odvisno od zaključka: če se postopek zaključi ugodno za stranko, ko organ ne ugotovi protipravnega ravnanja in ji ne naloži obveznosti oziroma postopek ustavi, stroški bremenijo organ (razen osebnih stroškov stranke), nasprotno naložitev obveznosti dolžnega ravnanja oziroma opustitve zaradi ugotovljenih protipravnosti pomeni, da se breme plačila stroškov prevali na zavezanca oziroma stranko (gl. 113. člen ZUP).

Omenjeno normativno izhodišče predpostavlja, da bo o stroških v zvezi s postopkom začetim po uradni dolžnosti organ odločil šele, ko bo ugotovitveni in dokazni postopek končan in na tej podlagi izdal končni akt, meritorno odločbo ali sklep o ustavitvi postopka. Šele takrat je objektivno mogoče sprejeti odločitev o plačilo stroškov, ali na breme organa ali stranke. Odločitev, ki stroške nalaga stranki še pred zaključkom, je zato preuranjena in nezakonita, saj ne temelji na zakonitem razlogu, ki je odvisen od samega zaključka celotnega postopka.

V obravnavanem primeru se zdi, da je bila prvostopenjska odločitev o stroških odpravljena prav iz razloga preuranjenosti, saj kot kaže, postopek na prvi stopnji še vedno traja. Vendar ob tem lahko ugotovimo tudi nezakonitost odločitve drugostopenjskega organa, ta namreč nima zakonitih možnosti, da pritožbo zavrne, hkrati pa izpodbijano odločitev odpravi. Odprava je mogoče le ob predpostavki, da se pritožbi ugodi, bodisi zaradi razlogov, ki jih navaja stranka (ki v tem primeru očitno niso bili utemeljeni), bodisi zaradi razlogov, na katere mora pritožbeni organ paziti po uradni dolžnosti (247. člen ZUP: bistvene kršitve določb upravnega postopka in pravilna uporaba materialnega predpisa). Neoziraje se na (ne)zakonitost odločitve drugostopenjskega organa, pa je treba upoštevati, da je odločitev odpravljena in je o stroških treba še odločiti. Poraja se sicer vprašanje, ali je drugostopenjski organ zadevo sploh vrnil v ponovno odločanje, kot bi moral storiti, če sam ne odloča o zadevi, saj bi v nasprotnem moral izdati najprej dopolnilno odločbo o pritožbi, s čimer bi stvarna pristojnost spet prešla na prvostopenjski organ.

Ko bodo izpolnjeni zakoniti kriteriji za ponovno odločanje na prvi stopnji, tako z vidika prenosa pristojnosti na prvostopenjski organ, kot z vidika primernosti odločitve o stroških zaradi zaključka odločanja o predmetu postopka na prvi stopnji, mora organ ponovno odločiti tudi o stroških postopka. To lahko stori v aktu, s katerim se bo postopek zaključil (v izreku odločbe ali sklepa), ali pa z rezervacijsko klavzulo napove izdajo posebnega sklepa o stroških postopka, ki bo izdan kasneje. Pri čemer se naj upošteva, da je druga možnost namenjena zgolj primerom, ko obračun vseh stroškov ni mogoč ob zaključku, ali pa bi takojšni obračun, za katerega bi organ porabil več časa, lahko pomenil škodo za stranko ali zaščito javnega interesa, ker bi se odločitev o predmetu postopka uveljavila kasneje.

Na podlagi navedenih okoliščin primera sklicevanje na sodbo VS št. U268/84-9 ni smiselno, saj je sporočilo sodbe, da o stroških ni mogoče odločati s posebnim sklepom, po zaključku postopka o glavni stvari, če v odločbi ni določena rezervacijska klavzula, da bo (naknadno) izdan poseben sklep. Predpostavljamo namreč, da v obravnavanem primeru postopek o glavni stvari sploh še ni zaključen.