Področni zakon določa, da mora pristojni organ v določenem roku izdati predpis, ki je podlaga za odločitev v upravni zadevi (npr. občinski svet naj bi izdal odlok v roku 6 mesecev od uveljavitve prostorskega akta, npr. do 14. 3. 2014). Če tega predpisa ne izda, se po področnem zakonu kot podlaga za odločitev uporabi predpis drugega organa (npr. pravilnik ministra). A pristojni organ je predpis izdal po preteku zgoraj določenega roka (npr. 31. 3. 2014, z začetkom veljave 29. 4. 2014).

Stranka je vložila zahtevo v času po sprejetju predpisa, a hkrati pred začetkom njegove uporabe (npr. 16. 4. 2014). Upravni organ je odločbo izdal na dan, ko se je začel uporabljati predpis, ki ga je izdal pristojni organ (tj. 29. 4. 2014). Ali je ravnal pravilno ali pa bi moral kot podlago za odločitev uporabiti predpis drugega organa (torej pravilnik ministra)?

V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) mora upravni organ izdati odločbo na podlagi predpisa, ki velja v času odločitve. Kot npr. navaja Upravno sodišče v sodbi št. I U 481/2011 z dne 29. 1. 2013 "v upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času prvostopenjske odločitve, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge, s katero je bil postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve. Nasprotno – uporaba veljavnega predpisa je odraz temeljnega načela zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP)." Enako stališče izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbi X Ips 1278/2005 z dne 12. 11. 2009 in X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010).


Odločitev na podlagi predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge, v času odločanja pa ne več, lahko določi le novi predpis, ki starega razveljavlja (t.i. ultraaktivni učinek predpisa - glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS, št. U I 984/2011). Za primer spremembe predpisa v teku postopka glej primer Upravne svetovalnice

V podanem primeru pa je ključno vprašanje, koliko časa se mora uporabljati pravna podlaga, ki jo področni zakon (tu Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt, Ur. l. RS, št. 33/07 in novele) določa za primer, če pristojni (občinski) organ ne izda pravočasno svojega izvedbenega predpisa?

Področni zakon o tem nima izrecne določbe (gl. enajsti odstavek 79. člena ZPNačrt), zato je treba rešitev poiskati s pomočjo pravil pravne razlage (pri čemer si tudi z gradivi zakonodajnega postopka si ni moč pomagati, saj o tem ne govorijo).

Upoštevaje t. i. teleološko razlago menimo, da je namen obravnavane določbe področnega zakona v preprečitvi nastanka pravne praznine, in sicer na ta način, da pristojnemu organu da na razpolago neko obdobje, v katerem naj bi imel zadosti časa za pripravo podlag za odločanje v upravni zadevi, po preteku tega roka pa kot subsidiarno rešitev predvideva uporabo predpisa drugega organa. Po našem mnenju se zato subsidiarna rešitev lahko uporablja le do tedaj, ko pristojni organ sprejme svoj predpis (primerjaj s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 289/2008 in sodbo Upravnega sodišča RS št. III U 88/2009 z dne 24. 8. 2010), čeprav je sam zakon enoznačno določil rok za izdajo izvedbenega predpisa, ki ga normodajalec ni dosledno upošteval.

V opisanem primeru je pristojni organ predpis izdal po preteku predpisanega roka za njegovo izdajo. A v času odločanja upravnega organa v upravni zadevi oz. izdaje odločbe (o tem, kdaj se akt šteje za izdan, glej primer Upravne svetovalnice je bil ta (odlok kot primarni) predpis tako že sprejet in se je zato že uporabljal (v konkretnem primeru gre za isti dan, a to ne spremeni bistva). Glede na to je po našem mnenju upravni organ ravnal pravilno, ko je kot podlago za odločitev uporabil predpis pristojnega organa, ne pa subsidiarno določeni predpis (ministrski pravilnik).