Stranka je pri organu prve stopnje vložila nepopolno vlogo. Kljub pozivu na dopolnitev, stranka vloge ni ustrezno dopolnila, zato jo je organ s sklepom zavrgel. Zoper izdani sklep se je stranka pritožila. Drugostopenjski organ je ugotovil utemeljenost pritožbe, saj stranka v dopisu na dopolnitev nepopolne vloge ni bila opozorjena na pravne posledice, ki nastopijo v primeru neustrezne dopolnitve. Še preden je drugostopenjski organ ugodil pritožbi, odpravil izpodbijani sklep o zavrženju in vrnil zadevo v ponovno odločanje prvi stopnji, pa je stranka vložila novo, tokrat po mnenju prve stopnje, popolno vlogo, ki se nanaša na enako dejansko stanje in pravno podlago kot prva vloga. Prvostopenjski organ je novo (drugo) vlogo zavrnil iz vsebinskih razlogov. Stranka je zoper izdano zavrnilno odločbo vložila novo pritožbo.

Kako naj postopa organ druge stopnje, ki ima sedaj v obravnavi dve pritožbi, z zahtevkoma stranke, ki se nanašata na enako dejansko stanje in pravno podlago?

V skladu s temeljnim načelom zakonitosti (glej 6. člen ZUP) mora organ paziti na formalno zakonitost (glej 1. člen ZUP in 3. člen ZUP) in postopek voditi skladno s procesnimi pravili kot izhajajo iz ZUP (in skladno z načelom subsidiarnosti, področnih predpisov, glej 3. člen ZUP). V vsaki fazi postopka so organu in stranki dane pravice in obveznosti, morebitna odstopanja od njih pa pomenijo kršitve pravil postopka (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 55).

V postopkih, ki se začnejo na zahtevo stranke, je dolžnost organa, da pred začetkom meritornega odločanja, preveri, ali so izpolnjene procesne predpostavke, kot izhajajo iz pravil o pristojnosti, popolni vlogi (67. člen ZUP) in ostalih formalnostih, npr. da o zadevi še ni bilo odločeno oz. še ne teče postopek, kot veleva četrta točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

V skladu z načelom varstva pravic strank o pritožbi, kot edinem rednem pravnem sredstvu, da bi bilo učinkovito, devolutivno odloča druga stopnja. Namen devolutivnosti je presoja utemeljenosti pritožbe s strani drugega samostojnega organa in ne istega, kot je izdal sporno vsebinsko odločitev. V prvem postopku je pritožbeni organ ugotovil nezakonito zavržbo, čeprav še ni izdal ustreznega akta. Prvi postopek je torej še tekel, ko je organ prejel drugo zahtevo.

Skladno s četrto točko prvega odstavka 129. člena ZUP mora v primeru, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, zahtevo stranke s sklepom zavreči, saj gre za t. i. prepoved odločanja dvakrat v istem, ne bis in idem. V danem primeru je organ prve stopnje z vsebinsko obravnavo druge (popolne) vloge, čeprav je o isti zadevi postopek še tekel, zato storil bistveno kršitev določb postopka. Drugo zahtevo bi moral namreč skladno s 129. členom ZUP s sklepom zavreči, česar ni storil, zato se je vzporedno vodilo v isti stvari dva postopka, glede zavržbe zahtevka zaradi nepopolnosti prvotne zahteve in na temelju druge zahteve iste stranke na isti pravni podlagi in istem dejanskem stanu še meritorno odločanje.

Kolikor se v isti stvari izda dve različni meritorni odločitvi, ZUP sanira položaj z odpravo druge odločbe (gl. izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici, 274. člen ZUP). Toda v dani situaciji druga odločba neposredno ne predstavlja drugačne vsebinske odločitve glede na prvo zadeve, glede katere postopek meritorno še ni izpeljan do konca. Kljub temu menimo, da je treba smiselno uporabiti zadevne določbe.

Glede na navedeno menimo, da mora drugostopenjski organ, ki rešuje sedaj obenem pritožbo zoper sklep o zavržbi in pritožbo zoper drugo odločbo, v dani situaciji v pritožbenem postopku (zavrnilno) odločbo organa prve stopnje odpraviti ter izdati sklep o zavržbi druge strankine zahteve, saj niso bile izpolnjene procesne predpostavke za začetek tega postopka.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrženju prve zahteve pa je treba glede na opisano pritožbi ugoditi.

Čeprav ZUP daje pritožbenemu organu možnost, da bodisi vrne zadevo v ponovno odločanje organu prve stopnje bodisi sam odloči, menimo, da je v tem primeru zakonito, ker kaže, da je v spisovni dokumentaciji (tudi iz druge, popolne vloge) že vse potrebno za vsebinsko odločitev, da organ druge stopnje sam meritorno odloči v skladu z 252. členom ZUP. Ker gre za vsebinsko isto zadevo, ocenjujemo, da s tem ne bi bilo kršeno dvostopenjsko odločanje, pač pa le, da so bile v pritožbenem postopku sanirane posledice nezakonitega ravnanja.

Kolikor pa ne bi v zadevi že obstajali vsi potrebni podatki iz ugotovitvenega postopka (na temelju druge zahteve), bi bilo nujno zadevo vrniti v prvostopenjsko odločanje, da se stranki zagotovi pravica od pritožbe. Kot navaja Androjna (Komentar ZUP, 1977, po sodbi VS Srbije, U 2506/73): "Če na pritožbo odpravi sklep, s katerim je bila zahteva stranke zavržena, ne more meritorno odločiti o zahtevku stranke, ker bi s tem kršil načelo o dvostopnem odločanju, temveč mora zadevo vrniti organu prve stopnje zaradi meritornega odločanja v stvari"; podobno tudi po sodbi Upravnega sodišča U 2440/2002.