Upravni organ je s strani drugega organa (npr. občine) prejel neformalno vlogo preko elektronske pošte za obnovo postopka. Organ, ki je dal pobudo za obnovo postopka je v postopku, v katerem je bila stranki priznana pravica, zgolj zavezanec za plačilo uveljavljene pravice stranke (npr. doplačilo za institucionalno varstvo).


V času po koncu postopka je stranka umrla, upravni organ pa je po pravnomočnosti odločbe izvedel tudi, da je obstajal še en zavezanec, ki ni bil nikoli povabljen v postopek, ker z njegovim obstojem upravni organ ni bil seznanjen.


Ali je dopustno, da se morebitnim pravnim naslednikom zavezanca (nove stranke) naloži morebitno finančno breme? Ali je predvidoma višje doplačevanje pravic iz naslova institucionalnega varstva občine, kot bi bilo v primeru, če bi bila upoštevana nova dejstva, zadosten razlog, ki ga zahteva obnova postopka po uradni dolžnosti in ali zavezancu za plačilo avtomatično pripada status stranke v postopku? Kako naj ravna upravni organ z neformalno vlogo poslano po elektronski pošti?

Med več udeleženci v postopku sta nujna le uradna oseba, ki deluje v imenu pristojnega organa in stranka, o kateri pravici, pravni koristi ali obveznosti teče postopek. Stranka je tako subjekt, brez katerega se upravni postopek ne more uvesti niti teči in se odločiti v zadevi, če stranke ni (več). Na to procesno predpostavko mora organ po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2018, str. 86). Drugi udeleženci (npr. stranski udeleženec, zastopnik oziroma pooblaščenec stranke, izvedenci, idr.) se lahko pojavijo v postopku, vendar ni nujno potrebno, da bi morali biti udeleženi v vsakem upravnem postopku. Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Glede na položaj, ki ga ima v upravnem postopku, je oseba lahko:

*aktivna stranka, torej oseba, na zahtevo katere se je uvedel postopek za uveljavitev kakšne njene pravice (npr. pravice do plačila institucionalnega varstva) ali za oprostitev oziroma zmanjšanje kakšne njene obveznosti (npr. davčne obveznosti);
*pasivna stranka, torej oseba, zoper katero teče upravni postopek, v katerem ji je treba naložiti ali povečati kakšno obveznost ali odrediti izgubo ali zmanjšanje kakšne njene pravice. Oseba pridobi lastnost pasivne stranke z uvedbo upravnega postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti ali na zahtevo drugega (aktivne stranke; Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 160-161).

Enak procesni položaj kot stranke imajo po ZUP zaradi zaščite svojih pravnih interesov tudi druge osebe. Položaj stranke ima lahko predvsem oseba, ki v postopek vstopi, da bi v njem zavarovala svoje pravne koristi; tako osebo imenujemo stranski udeleženec (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 90). V opisanem primeru občini ne pripada položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, saj ji je plačilo obveznosti iz institucionalnega varstva naloženo že s predpisi, s konkretnim upravnim aktom pa ni poseženo v njen pravni položaj oziroma njene pravice ali koristi (o položaju organa gl. naslednji primer).

Med udeleženci postopka poteka raznovrstna komunikacija, pri čemer so določene oblike in vrste komunikacije zaradi svojega posebnega pomena zakonsko urejene (npr. vloga, vročanje ipd.). Ne glede na to, da je za posamezno obliko in vrsto komunikacije zakonsko predpisano, kako mora potekati (npr. kdo, kdaj in kako mora vložiti predlog za obnovo postopka), bi se moral upravni organ v opisanem primeru, ko je prejel neformalno vlogo s strani drugega organa, do le-te opredeliti. Če po vsebini pobude ni bilo (povsem) jasno, kakšen zahtevek občina uveljavlja, bi to morali razčistiti skladno s pravili ZUP o formalno nepopolni vlogi (67. člen ZUP). V kolikor bi vsebina sporočila kazala na nujnost uporabe izrednega pravnega sredstva, bi moral organ ustrezno ukrepati.

Odločbe, ki je postala dokončna ali celo pravnomočna ni več mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (pritožbo). Razveljavitev ali odpravo take odločbe je mogoče doseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Eno od teh sredstev je tudi obnova postopka. Obnovijo se deloma ali v celoti prejšnja dejanja ugotovitvenega postopka, na katera vpliva okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo (npr. znane nove osebe, ki bi morale biti stranke v postopku; Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 543). Obnovo postopka predlaga stranka ali jo začne organ, ki je odločbo izdal po uradni dolžnosti. Lahko jo predlaga tudi oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku na prvi ali drugi stopnji, pa ji ta možnost ni bila dana oziroma se postopka zaradi upravičenih razlogov ni mogla udeležiti in je zato prizadeta glede svojih pravic (Jerovšek in Kovač, Upravno postopek in upravni spor, 2010, str. 220). Postopek se lahko po 260. členu ZUP obnovi zaradi različnih razlogov, med drugimi tudi v primeru, če se zve za nova dejstva ali dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve organa, če bi bili uporabljeni že v prejšnjem postopku (Jerovšek et al., Komentar ZUP, 2004, str. 703).

Samo dejstvo, da pravica ali obveznost (npr. plačilo institucionalnega varstva) upravičenca oziroma zavezanca preneha (npr. zaradi smrti upravičenca), še ni razlog, da se zoper odločbo, izdano v postopku za pridobitev teh pravic, ne bi mogla uporabiti izredna pravna sredstva. Njihova uporaba je odvisna od tega, ali se taka pravica oziroma obveznost lahko prenese na pravne naslednike (gl. 50. člen ZUP).

V opisanem primeru to pomeni, da bi bila obnova postopka dopustna, če bi bil izkazan obnovitveni razlog po 260. členu ZUP, hkrati pa bi lahko to pripeljalo do drugačne odločitve organa. Taka, drugačna odločitev, bi lahko bila odprava ali razveljavitev pravice in posledično vzpostavitev obveznosti (npr. povračila prejetih denarnih upravičenj), ki pa je dedljiva, torej preide na pravne naslednike. Če bi bili torej vsi ti pogoji izpolnjeni, bi upravni organ lahko obnovil postopek, pri čemer bi sklep o dovolitvi obnove postopka vročil vsem potencialnim dedičem, hkrati pa bi postopek prekinil do pravnomočne odločitve sodišča o pravnih naslednikih.