Upravni organ je pred več desetletji izdal odločbo (npr. lokacijsko in gradbeno dovoljenje). V postopku je bil udeležen tudi stranski udeleženec. Lokacijsko dovoljenje je postalo pravnomočno, saj je bilo redno pravno sredstvo izčrpano, za gradbeno dovoljenje pa vročitev stranskemu udeležencu ni bila izkazana (le-ta je bil po več neuspelih poskusih zgolj obveščen o prispeli pošiljki na pošti, kjer ga je le-ta tudi čakala). Objekt je bil zgrajen. Ali je po vsem tem času zoper gradbeno dovoljenje sploh še možno vložiti kakršnokoli pravno sredstvo in ali lahko tako odločbo štejemo kot pravnomočno? Ali nevročitev stranskemu udeležencu kakorkoli vpliva na legalnost izvršene pravice (gradnje)?

Na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka (207. člen ZUP). Odločba se vedno izda pisno in učinkuje šele od izdaje in vročitve stranki. Odločba, ki še ni bila vročena stranki, pravno še ne obstaja in zato ne veže stranke in tudi ne organa, ki je formuliral vsebino odločbe (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 227).

Če vročevalec naslovnika ne najde, mu po sedaj veljavni pravni ureditvi pusti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice ali drugem prostoru pisno sporočilo o prispelem pismi z opozorilom na nastop fikcije vročitve po 15-ih dneh. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15-ih dneh. Na sporočilu in samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Pisno sporočilo mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja. Dan znotraj 15 dnevnega roka, ko naslovnik prevzame vročeni dokument, se šteje za dan vročitve. Če ga ne prevzame v vseh 15-ih dneh, je vročitev opravljena s pretekom tega roka. Od tega dne pričnejo teči vsi roki, določeni v vročenem aktu (npr. pritožbeni rok, roka za izpolnitev obveznosti) (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 119).

Iz opisanega primera je mogoče sklepati, da je bila vročitev stranskemu udeležencu opravljena pravilno, zato se postavlja vprašanje, ali je mogoče zoper tako odločbo (gradbeno dovoljenje) po tako dolgem obdobju uporabiti še kakšno pravno sredstvo.

Namen uporabe pravnih sredstev je odprava napak, torej zagotovitev pravne pravilnosti. Ta cilj pa je v nasprotju z drugo pravno vrednoto, s pravno varnostjo. Po veljavni pravni ureditvi pravna varnost praviloma prevlada nad zahtevo po pravni pravilnosti, zato je uporaba pravnih sredstev praviloma časovno omejena.

To pa ne velja za najhujše kršitve - ničnost je namreč mogoče uveljavljati kadarkoli (prvi odstavek 280. člena ZUP), torej ni treba čakati na njeno dokončnost ali pravnomočnost. Pogoj je, da je izdana oziroma vročena. Po drugi strani ni določenega končnega roka in se lahko ničnost odločbe ugotovi tudi po nekaj desetletjih. V opisanem primeru bi tako lahko v poštev prišla zgolj ničnost, a razlogi zanjo (gl. 279. člen ZUP) niso izkazani. V tem primeru tako menimo, da je odločba (gradbeno dovoljenje) postala pravnomočna, s tem pa ne glede na morebitno nezakonitost v povezavi z vročanjem stranskemu udeležencu šteje za pravno pravilno. Posledično je zakonit (legalen) tudi objekt, zgrajen na njeni podlagi, pod pogojem seveda, da je zgrajen v skladu z odločbo.