Stranki je bila v postopku ugodena zahteva za pridobitev pravice. Vendar pridobljena pravica (npr. priznava v tujini opravljenega magisterija s strani področne visokošolske institucije) ni bila zavedena v uradni evidenci, ki jo vodi pristojni državni organ (npr. ministrstvo). Na zahtevo stranke je državni organ evidenco dopolnil in stranki poslal potrdilo o dopolnjeni evidenci. Kljub temu so bila nadaljnja potrdila, ki jih je ta isti državni organ izdajal, še vedno brez ustreznega podatka/dejstva (npr. brez priznanega magistrskega naziva), kot da stranka te pravice ne bi nikoli pridobila. Kaj lahko stori stranka, v primeru neopravljenega vpisa v uradno evidenco, oziroma vodenja nepopolne uradne evidence s strani pristojnega državnega organa?

V nekaterih primerih je uveljavljanje pravic po področnih predpisih urejeno tako, da stranka zaprosi in pridobi pravico pri eni instituciji, nakar se prek vpisa pridobljene pravice v uradno evidenco (pri isti ali drugi nacionalni centralni instituciji) ta pravica ustrezno uporablja v nadaljnjih upravnih razmerjih (npr. priznanje ustrezne izobrazbe prek vpisa v uradno evidenco ministrstva pri nadaljnjem šolanju ali zaposlitvi, akreditacija študijskega programa in vpis v register ministrstva za izobraževanje pri kandidiranju za javna sredstva; ali z drugega področja: npr. prijava prebivališča pri registrskem organu za obvezna socialna zavarovanja ali vpis v poslovni ali davčni register za olajšave ali vračila javnih dajatev itd.). Zato je pravilnost uradnih evidenc v smislu ujemanja s priznanimi predhodnimi pravicami za nosilce teh pravic ključna in presega le prvotno upravno zadevo, saj se po področnih predpisih dejstvo priznanja pravice za uveljavljanje nadaljnjih pravic dokazuje z vpisom v register, ne s prvotno odločbo.

Uradna evidenca je zbirka podatkov o pravno pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na določeno vrsto oseb, stvari ali pravnih razmerij, v kolikor je bila evidenca vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil izdajajo potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, morajo biti v skladu s podatki uradne evidence. Taka potrdila oziroma druge listine veljajo za javne listine (179. člen ZUP).


S potrdilom se o ničemer ne odloča, zato potrdilo tudi ni upravni akt. Zoper izdano potrdilo (npr. češ da iz uradne evidence ne izhaja določena stopnja izobrazbe) tako ni mogoča pritožba v upravnem postopku ali tožba v upravnem sporu. Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo ni v skladu s podatki iz uradne evidence, potem lahko na podlagi četrtega odstavka180.a člena ZUP zahteva uskladitev podatka z resničnim dejstvom in izdajo novega potrdila. Organ presodi, ali je pri tej zahtevi izkazano, da so zatrjevana drugačna dejstva resnična. Pristojni upravni organ mora v nadaljnjem roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo (Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 565).


Upravno-pravna razmerja na različnih upravnih področjih ureja področna zakonodaja. Kadar se opredeljuje individualno pravico, pravno korist ali obveznost, je treba področnim in podrejeno sistemskim predpisov ustrezno slediti v skladu z načelom zakonitosti oz. podrejeno rabo ZUP, kolikor neko postopkovno vprašanje področni zakon uredi drugače (6. člen ZUP in 3. člen ZUP). V upravnih zadevah lahko le področni zakon (in ne nižji akt) nadredi ZUP, vendar le ob pogojih, da je to potrebno za postopanje na takem upravnem področju in da so pravila posebnega upravnega postopka v skladu s temeljnimi načeli upravnega postopka, kot to določa 3. člen ZUP. Zakon o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (ZVPI, Ur. l. RS, št. 87/11 in novele), ki ureja vrednotenje izobraževanja in določa organ za vrednotenje izobraževanja. Pri tem je treba upoštevati, da je prejšnji zakon določal nostrifikacijo izobrazbe za vse prosilce prek ministrstva, sedanji pa ta razmerja vsaj delno deregulira, tako da samo vrednotenje prepušča le želji stranke in odločitev o priznanju izobraževalni instituciji ali zaposlovalcu. Zato na podlagi sedanjega zakona stranka ne more (več) zahtevati priznanja na nacionalni ravni prek ministrstva, še vedno pa lahko uveljavlja uskladitev uradne evidence pri ministrstvu, kolikor področni predpisi dajejo podlago zanjo, na podlagi predhodnih nostrifikacij.

Novi zakon ureja tudi postopek, merila in določa organ priznavanja tujega izobraževanja za namen nadaljevanja izobraževanja (1. člen ZVPI). Priznavanje za namen zaposlovanja (ugotavljanje enakovrednosti) je postopek, v katerem se imetniku tuje listine z odločbo ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oz. strokovne izobrazbe in strokovnega oz. znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oz. strokovne izobrazbe in strokovnemu oz. znanstvenemu naslovu (10. člen ZPVI). "Novi ZVPI v okviru postopkov vrednotenja izobraževanja ne predvideva več ugotavljanja enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim oz. znanstvenim naslovom ter tujega naziva poklicne oz. strokovne izobrazbe s slovenskim nazivom poklicne oz. strokovne izobrazbe ... Vsak postopek, ločeno vrednotenje in priznavanje tujega izobraževanja, je samostojna zadeva, pri čemer je postopek vrednotenja neobvezen, a če uveden na zahtevo prosilca, predstavlja predhoden ali vmesni korak glede na postopek priznavanja. V tem pogledu je ZVPI jasnejši kot ureditev po prejšnjem ZPVI. Pravna narava postopka o vrednotenju pa je nejasna, saj odpira več sistemskih možnosti razlage zakona oziroma natančneje značaja mnenja o vrednotenju. Zakon ne omogoča jasnega odgovora, kakšna je pravna narava postopka in mnenja o vrednotenju, saj so posamezne določbe ZVPI podlaga za različne odgovore, kot jih ponujata teorija in primerljiva zakonodaja ... "(gl. Kovač, P., Contradictio in adiecto – regulacija »dereguliranega« postopka vrednotenja tujega izobraževanja?, Pravna praksa, št. 9/2012, str. 6-8).

V konkretnem primeru je očitno, da je stranka z odločbo pridobila zahtevano pravico (npr. priznava v tujini opravljenega magisterija), vprašljiva je le evidenca državnega organa, zato je le v posebnem postopku na zahtevo zainteresirane stranke mogoče popraviti morebitno napako v uradni evidenci (in ne npr. z zahtevo po priznanju prek ministrstva oz. s pritožbo zoper negativno potrdilo).