Stranka je kljub temu, da je bila s poukom o pravnem sredstvu pravilno poučena, da zoper odločbo organa druge stopnje ni pritožbe, temveč lahko sproži upravni spor, pri organu prve stopnje vložila »ponovno pritožbo na odločbo organa druge stopnje«, s katero je organ druge stopnje njegovo pritožbo zavrnil. Kako naj v konkretnem primeru ravna organ prve stopnje?

ZUP v 240. členu določa ravnanje organa prve stopnje v zvezi s pritožbo. Ko organ prve stopnje prejme pritožbo zoper svojo odločbo, mora najprej preizkusiti, ali obstajajo formalni pogoji za pritožbeni postopek. Preizkusiti mora, ali je pritožba dovoljena, če jo je vložila upravičena oseba, in ali je pravočasna. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom.

O ravnanju z zadevo oz. vlogo, ki predstavlja predmet sodnega postopka, gl. sicer Kdaj zavreči zahtevo, če je predmet upravnega postopka hkrati predmet sodnega?|soroden primer na Upravni svetovalnici.

65. člen ZUP določa ravnanje organa z vloženo vlogo. Vloge so zahteve, predlogi, prošnje, prijave, pa tudi pritožbe, ugovori in druga dejanja, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe obračajo na organe (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2008, str. 198). Pri prejemu in obravnavi pritožbe je tako treba upoštevati splošna določila ZUP o vlogah in specialna o pritožbi oz. vrsti vloge, za katero gre.

Če organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti prejme vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, le-to pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če pa organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti in ga takoj pošlje stranki (peti odstavek 65. člena ZUP), kar je tudi v skladu z načelom pomoč neuki stranki (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2008, str. 204).


Le tisti organ, ki je pristojen za obravnavanje zadeve, lahko odloča o vsebinskih ali procesnih zadevah v zvezi z vlogo. Nepristojni organ je glede ravnanja s takšno vlogo omejen na tista ravnanja, ki so potrebna, da se ugotovi, kateri organ je pristojen za odločanje v zadevi in da se mu taka vloga lahko čimprej pošlje. Če je nepristojen organ prejel nepopolno in nejasno vlogo, pa prav zaradi te nejasnosti ali nepopolnosti ni mogoče ugotoviti, kateri organ je pristojen za odločanje, mora tudi nepristojen organ od stranke zahtevati odpravo pomanjkljivosti take vloge (67. člen ZUP) v tistem delu, ki omogoča ugotavljanje pristojnosti. Organ lahko s sklepom zavrže vlogo (le), če z gotovostjo ugotovi, da zadeva ni upravna zadeva in da torej zanjo ni pristojen niti ta niti drugi organ (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2008, str. 205). Kolikor je ob isti vlogi možno tolmačenje v več smereh, je organ dolžan stranko najprej pozvati po 67. členu ZUP, naj se izjasni med več možnimi opcijami. V konkretnem primeru kaže še preučiti, če ni morda stranka bodisi v zvezi s prvotnim odločanjem bodisi pritožbenim postopkom uveljavljala obnove postopka (gl. 260. člen ZUP). Vlogo se namreč tolmači po dejanskem namenu, ki ga vložnik zasleduje, ne glede na naziv vloge (pritožba, "ponovna pritožba" ipd.).

Namen takega postopanja, da se vloga zavrže le v skrajnem primeru, če ni možno drugače, je v tem, da se zavarujejo roki za opravo procesnega dejanja pred pristojnim organom oziroma pred sodiščem, s čemer pa se med drugim varuje tudi pravica do sodnega varstva, ki ga je tožeča stranka kot prava neuka stranka očitno želela uveljavljati. Zaradi navedenih ravnanj tožečo stranko lahko zadenejo posledice zamude roka (tu npr. za vložitev tožbe), s tem pa bi bila po presoji sodišča kršena njena ustavna pravica do enakega obravnavanja ter pravica do sodnega varstva (gl. odločbo UpS, št. U 2303/2003 z dne 11. 2. 2005).

Organ prve stopnje glede na zgoraj navedeno ne sme ravnati formalistično neposredno le v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP in "ponovne pritožbe" zavreči kot nedopustne. Pritožbo kot vlogo zavrže le, če kljub nedovoljenosti (kot pritožbo zoper odločbo o pritožbi) ne ve, za katero vlogo/zahtevo bi šlo in kateri bi bil za tako vlogo pristojni organ. Iz opisanega pa kaže, da gre v danem primeru po vsebini vloge za tožbo zoper dokončno upravno odločbo, zato tedaj upravni organ tako vlogo odstopi sodišču, kot veleva že citirani peti odstavek 65. člena ZUP.

Upravni organ, ki je prejel vlogo, za katero ni dvoma, da gre za tožbo v upravnem sporu, jo mora ne glede na naziv ("ponovna pritožba") po 65. členu ZUP brez odlašanja poslati pristojnemu sodišču in o tem obvestiti vložnika, in ne zavreči po 240. členu ZUP.