V upravnem postopku je stranko zastopal skrbnik za poseben primer X, ki ga je postavil center za socialno delo. Z odločbo organa, ki je odločal v upravni zadevi, je bilo zato med drugih odločeno, da se pravica izvrši prek zakonitega zastopnika skrbnika X (tj. premoženje upravičene stranke izroči skrbniku X). V času pritožbenega postopka, ki se ni nanašal na omejeno upravičenje, je prvostopenjski organ prejel zahtevo za izrek ničnosti odločbe, ker je bil zakoniti zastopnik zamenjan, tj. skrbnik X razrešen, postavljen pa skrbnik Y.

Prvostopenjski organ je z zahtevo za ničnost seznanil drugostopenjskega, vendar se ta do zahteve ni opredelil, ker je ocenil, da je za to pristojen prvostopenjski. V času upravnega spora, ki je sledil odločitvi drugostopenjskega organa, je bil razrešen še skrbnik Y in imenovan skrbnik Z. Kako bi moral pravilno postopati prvostopenjski organ?

Kakšne posledice ima za odločitev, da je v izpodbijani prvostopenjski odločitvi določen konkretni skrbnik X - ali bi bilo po pravnomočnosti treba uporabiti izredno pravno sredstvo in spremeniti izrek ali lahko zavezani organ kljub takšnemu izreku izpolni obveznost do stranke aktualnemu skrbniku Z?

Ali naj organ v izogib dvomom v bodoče premoženje izroči nedoločenemu skrbniku tako, da v izrek zapiše izročitev npr. »skrbniku, ki bo opravljal skrbniške obveznosti v času izvršitve odločbe«?

Stranka, ki v upravnem postopku uveljavlja pravico ali pravno korist, ali se ji nalaga obveznost, je poleg organa, pristojnega za odločanje o predmetu postopka, bistveni udeleženec vsakega upravnega postopka. Brez (aktivne ali pasivne) stranke, kot nosilke materialnega upravičenja ali obveznosti ni mogoče izvesti upravnega postopka, zato je to logično določeno kot osnovna procesna predpostavka (druga točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Obstoj stranke oziroma njena pravna sposobnost in stvarna legitimacija zadoščata za vodenje in odločanje v upravnem postopku, vendar je pri tem treba upoštevati še njeno procesno oziroma poslovno sposobnost. Procesno nesposobna stranka ne more samostojno nastopati v postopku oziroma nasploh v pravnem prometu, kamor sodi vsako uveljavljanje pravic in prevzemanja obveznosti, zato jo mora zastopati zakoniti zastopnik. Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka, nimajo pravnih učinkov, če jih ne odobri zakoniti zastopnik, organ mora zato po uradni dolžnosti paziti, ali procesno nesposobno stranko zastopa zakoniti zastopnik (49. člen ZUP), sicer je s tem storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka (4. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki je po dokončnosti razlog za obnovo postopka (10. točka 260. člena ZUP)

Institucija zakonitega zastopnika, ki ga postavi sodišče ali drug organ na podlagi zakona npr. Družinskega zakonika, (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele), pa v pravnem redu ni namenjena samo zastopanju procesno nesposobnih strank, ampak tudi drugih strank, ki zaradi različnih razlogov ne morejo same skrbeti za svoje pravice in pravne koristi. Zakoniti zastopnik se lahko postavi osebam, ki so procesno sposobne, vendar iz različnih razlogov ne morejo sodelovati v postopku, je pa potrebno poskrbeti za njihove pravice in pravne koristi. Po DZ (276. člen) se tako imenovani skrbnik za poseben primer, kot zakoniti zastopnik, postavi na primer odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, neznanemu lastniku premoženja ipd. Ključno pri tem je, da z odločbo pristojnega organa imenovani skrbnik, skrbi za varstvo materialnih in z njimi povezanih procesnih pravic svojega varovanca, v okvirih, kot je določeno z odločbo.

Sodelovanje zakonitega zastopnika ne spreminja bistva upravnega postopka, da se v njem odloča o materialni pravici, pravni koristi ali obveznosti stranke, varovanca zakonitega zastopnika. Samo stranka je nosilec pravice, pravne koristi ali obveznosti, o kateri je odločeno. Zato se končna odločitev glasi samo na stranko. Morebitni zakoniti zastopnik se navede zgolj kot tak, ne glede na to, da ima v okviru funkcije zastopanja svojega varovanca upravičenja in obveznosti v zvezi z izpolnitvijo odločbe. Z drugimi besedami se pravica ali obveznost izpolnitve določi stranki, ne njenemu zastopniku.

Zakoniti zastopnik opravlja svojo funkcijo, dokler je to potrebno za zavarovanje pravic in pravnih koristi poslovno nesposobne osebe (npr. do polnoletnosti) oziroma toliko časa, kolikor traja razlog, zaradi katerega je bil postavljen. Nastop razlogov, zaradi katerih funkcije zakonitega zastopnika ne more opravljati (npr. smrt ali izguba procesne sposobnosti zastopnika) ali zaradi katerih mu je funkcijo treba oblastno odvzeti (npr. odvzem roditeljske pravice, razrešitev prvotnega skrbnika) vplivajo na to, da je treba poskrbeti za nadaljnjo varstvo s postavitvijo novega zakonitega zastopnika, ki kot tak vstopi v ista pravna razmerja kot njegov predhodnik. Položaj ali status zakonitega zastopnika praviloma dokazuje z (u)pravnim aktom o imenovanju. Razrešeni zakoniti zastopnik z nastopom izvršljivosti odločbe o razrešitvi ne more več vstopati v pravna razmerja v imenu bivšega varovanca, zato so vsa dejanja, ki jih morebiti opravi, pravno neveljavna. Situacija je primerljiva z opravljanjem dejanj brez pooblastila (gl. četrti, peti in šesti odstavek 55. člena ZUP). Zamenjava zakonitega zastopnika pa ne sme vplivati na pravice, pravne koristi ali obveznosti stranke oziroma njihovo izvršljivost, saj niso pogojene oziroma vsaj ne smejo biti s konkretnim zastopnikom.

V tem primeru je odločitev organa, da se premoženje stranke izroči v varstvo skrbniku X, vprašljiva že z vidika materialno pravne pristojnosti za izrek upravičenja, ali morebiti ne presega pristojnosti odločanja o predmetu postopka s konkretno stranko. Ne glede na navedeno je nujno, da se vsako upravičenje ali obveznost v zvezi z izpolnitvijo prizna ali naloži stranki, saj bi vsakokratni zakoniti zastopnik, v okviru svojih pristojnosti, moral skrbeti za pravice ali obveznosti stranke.

Pri presoji navedenega izreka je treba ugotoviti, da je z njim vzpostavljena obveznost, ki se nanaša na osebo X kot prvega zakonitega zastopnika. Zamenjava z drugim zastopnikom, osebo Z (še prej z osebo Y), tehnično sicer pomeni nasledstvo pri opravljanju istovrstnih obveznosti, a ne pomeni pravnega nasledstva, kakršno nastopi npr. ob smrti stranke ali s pravnim poslom, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da oseba Z lahko izvaja dejanja, ki so bila naložena osebi X. Takšna interpretacija je dopustna in mogoča kvečjemu, če bi bila obveznost določljiva opisno, npr. da se izvršitev opravi preko skrbnika stranke - vendar kot omenjeno, bi bilo ustrezneje, če se tudi pri tem naslavlja izključno stranko. Z vidika predmeta postopka ni relevantno, kdo bo stranko zastopal v postopku in nato v fazi izvrševanja pravic ali obveznosti.


Ob predpostavki, da ni mogoča prej omenjene interpretacija, je treba poseči v sporen del izreka. Ugotovitev ničnosti se zdi primeren ukrep, saj oseba X ne opravlja oziroma nima več skrbniških pristojnosti, na kar napotuje izrek.

V vprašanju izpostavljene dileme pravilnega postopanja prvostopenjskega organa, ki je o zahtevi za ničnost seznanil drugostopenjskega, ker je ta v tem času obravnaval pritožbo, ob navedenem velja opozoriti, da bi tudi slednji lahko začel postopek ugotavljanja ničnosti, saj je za to pristojen, začetek postopka v zvezi z ničnostjo pa ni zakonito omejen z dokončnostjo odločitve (prim. 279. člen ZUP). Njegova izvedba je ob reševanju pritožbe objektivno vprašljiva, saj je drugostopenjski organ razpolagal z dokumentacijo upravne zadeve. Zato je obvestilo drugostopenjskemu organu vsekakor na mestu, sploh ker mora na ničnostne razloge že sicer paziti po uradni dolžnosti v okviru pritožbenega postopka (249. člen ZUP). Tako bi se lahko pritožbeni postopek in postopek v zvezi z zahtevo za ničnost združil. Zahtevek za izrek ničnosti je zato treba obravnavati formalno (npr. upravičenosti predlagatelja) in nato tudi vsebinsko; ker je bil zahtevek (domnevno) vložen na prvostopenjskem organu, se mora do tega opredeliti slednji.

O postopanju organa, če je v izreku določen način izpolnitve gl. tudi primer upravne svetovalnice