Ali lahko organ, ki po področnem zakonu vodi in odloča v upravnem postopku in naj bi bil glede na svoj status že ''de facto'' izvedenec, kljub temu v postopku zaprosi izvedenca, da poda svoje mnenje (npr. imenovani zdravnik po ZZVZZ, ko odloča o upravičeni zadržanosti zavarovanca z dela, bi želel pridobiti mnenje zdravnika druge specializacije glede na vrsto bolezni oz. poškodbe)?

Dokazovanje z izvedencem odredi po ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, če sodi, da je to potrebno. Pri tem mora poleg temeljnega načela materialne resnice, po katerem je treba merodajna dejstva primera ugotoviti z gotovostjo, upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, po katerem je treba postopek voditi s čim manjšimi stroški (gl. 8. člen ZUP in 14. člen ZUP). Uradna oseba je pri vodenju upravnega postopka, dolžna ugotovljena dejstva tudi ustrezno dokazati, da sledi namenom izvajanja načela materialne resnice in povezanega načela proste presoje dokazov. Dokazovanje je namreč vrednotenje dejstev z vidika njihove skladnosti z resničnostjo v materialnem svetu (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 163). ZUP nekatere dokaze šteje za tako pomembne, da predpisuje način njihovega izvajanja. Taki dokazi so, med drugimi, tudi mnenja izvedencev.


Je pa pomembno, da je za imenovanje izvedenca izpolnjenih nekaj pogojev. Izmed več kumulativnih pogojev sta za postavitev izvedenca pomembna predvsem dva. Izvedenca postavi uradna oseba, če:

*sama nima strokovnega znanja, s katerim bi ugotovila ali presodila določena dejstva in okoliščine pomembne za odločitev o zadevi, in
*oceni, da je to potrebno, ker druga sredstva ne omogočajo ugotovitve dejanskega stanja ali presoje kakšnega dejstva (po 189. členu ZUP, prim. Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 171).


Po 190. člen ZUP uradna oseba določi enega ali več izvedencev na predlog strank ali lastno iniciativo (po uradni dolžnosti) s sklepom (izvedenca torej ne zaprosi, ampak določi njegovo delo, saj je sklep oblastni akt). To pomeni, da mora postavljeni izvedenec pripraviti mnenje na način in v roku, ki ga uradna oseba določi v sklepu, razen če ima upravičene razloge, da tega ne naredi. Po 191. členu ZUP pa lahko izvedenec odreče prevzem te dolžnosti iz enakih razlogov, kot priča odreče pričanje, ali pa drugih utemeljenih razlogov, kot so preobremenjenost z delom (tako izvedenskim, kot siceršnjim; več v Jerovšek in Trpin (ur.) et al., Komentar k ZUP, 2004, str. 543 in nasl.). V izreku sklepa se izvedencu postavi naloge in rok za njihovo izvedbo.

V določenih primerih pa so po področni zakonodaji že uradne osebe, pooblaščene za vodenje in odločanje v upravnem postopku, de facto izvedenci. To pomeni, da zaradi svojega statusa in/ali s tem povezane izobrazbe ti razpolagajo s specifičnim strokovnim znanjem za odločanje v določenih upravnih zadevah. Tak primer so npr. postopki za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 72/06 in novele), kjer na podlagi 81. člena ZZVZZ o pravicah strank na prvi stopnji odločajo zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor zavoda. V tem primeru se torej postavi vprašanje, ali lahko zdravnik kot organ odločanja postavi za izvedenca drugega zdravnika.

Podobno bi se postavilo vprašanje npr. tudi za uradne veterinarje, ko kot uradne osebe za vodenje postopkov nastopajo po področnem zakonu le licencirane osebe z veterinarsko izobrazbo.

Pri tem je treba upoštevati, da se po področnih zakonih v teh postopkih subsidiarno uporablja ZUP in da področni zakon nima posebnih določb o izključenosti uporabe izvedencev ali omejenosti temeljnega načela proste presoje dokazov po ZUP (10. člen ZUP). Zato ne vidimo načelnih ovir, da tudi pristojni organ oz. uradna oseba (kot zdravnik ali veterinar ipd.) ne bi mogel postaviti izvedenca iste stroke (npr. zdravnika), pod pogojem seveda, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji, tj. potreba po specifičnem znanju in ekonomičnost postopka.

Postavitev izvedenca je celo izrecno predvidena po 258. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 74/94 in novele) ki na podlagi petega odstavka 81. člena ZZVZZ urejajo postopek uveljavljanja teh pravic. Menimo, da pri tem kaže le upoštevati omejitve prek P OZZ ob uporabi ZUP - upoštevaje, da je krog izvedencev po področnem predpisu omejen. Izvedence se po 258. členu P OZZ namreč lahko postavi le izmed izvedencev, kot takih določenih s strani generalnega direktorja ZZZS. Pri čemer je sicer odprto načelno vprašanje, ali lahko podzakonski predpis drugače določi posamično procesno vprašanje brez sklica v zakonu, saj ZUP niti ZZVZZ kroga izvedencev ne omejuje na tak način (glej komentar 190. člena ZUP v ZUP s komentarjem, 2004, str. 543 in nasl.).