V upravnih postopkih je za osebno vročanje predpisana bela ovojnica z vročilnico. Ali je v primeru vročanja v tujino tudi tako in ali je mogoče osebno vročanje pisemskih pošiljk v tujino s pomočjo hitre pošte?

Kako ravna organ v primerih, ko s stranko, ki živi v tujini komunicira neposredno? Ali mora zahtevati, da se postavi pooblaščenec za vročitve, glede na to, da se stranka nahaja v tujini in da ji je potrebno izdano odločbo (npr. dovoljenje za prebivanje) osebno vročiti (88. člen ZTuj-2)?

Določba 85. člena Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 9/18, in novele) določa, da se ovojnica za osebno vročanje (predpisana bela ovojnica) uporablja, če je takšen način vročanja v skladu z mednarodnimi poštnimi predpisi. V nasprotnem primeru se osebno vročanje v tujino opravlja neposredno z uporabo mednarodnih poštnih predpisov, to je običajno s povratnico (roza z rdečo AR oznako), toda vročitev se v tem primeru šteje za opravljeno le, če je naslovnik vročitev na sami povratnici podpisal. Pri povratnici pa ne nastopi fikcija vročitve ob odsotnosti naslovnika na naslovu, kot sicer velja po 87. členu ZUP.

92. člen ZUP določa, da se osebne vročitve v tujino opravijo neposredno ali po diplomatski poti. Vročanje po diplomatski poti poteka skladno z mednarodno prakso preko zunanjega ministrstva RS in zunanjega ministrstva države, v kateri živi stranka (države sprejemnice). V tem primeru se, skladno z mednarodno prakso, pisanja z ustreznim prevodom in zaprosilom za vročitev, pošilja odprto - torej ne v zaprti kuverti. Tak način vročanja je lahko dolgotrajen, pri čemer se pojavi tudi vprašanje ekonomičnosti, vendar je potreben zaradi nastopa pravnih učinkov pisanja šele po vročitvi naslovniku. Vročanje neposredno na poštnem naslovu v tujini je vsekakor hitrejše, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da poteka po mednarodnih poštnih predpisih, ki pa osebne vročitve ne urejajo na enak način kakor ZUP. Z vidika pravne varnosti stranke je to lahko problematično. Mednarodni poštni predpisi namreč omogočajo osebno vročitev tudi drugim članom gospodinjstva, zato je način, ki je predpisan z ZUP, povsem zakonit, vendar pa lahko tudi dolgotrajen in hkrati neekonomičen v primeru, če je potrebno vročanje večkrat ponoviti.

Vročanje v tujino preko hitre pošte ni v nasprotju z ZUP. V 86. členu ZUP je določeno, da je vročitev uspešno opravljena, ko stranka prevzame dokument ter se z njim seznani. Za ZUP je ravno seznanitev bistvenega pomena. V tem pogledu zato vročanje preko hitre pošte ni nezakonito in takšnemu načinu niti ni mogoče nasprotovati. Ključno pri vsem tem je, da se vročitev opravi ter da o tem obstaja dokaz.


Glede na posebno ureditev vročanja v postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje, ki je drugačno kot vročanje v tujini urejajo pravila ZUP, je razumljivo, da naj bi odločbe vročal organ v tujini (npr. diplomatsko konzularno predstavništvo) in ne direktno organ, ki je odločbo izdal. Če se stranki ne da vročiti osebno (in še posebej v tujini, kjer ne nastopi prek pošte fikcija vročitve, kot velja v RS z modro ovojnico), ker je njeno prebivališče očitno neznano ali če dokumenta ni prevzela v roku za prevzem pošiljke, bi bilo ob pomanjkanju posebnih določb področnega zakona, potrebno vročitev opraviti po pravilih ZUP, to je z javnim naznanilom po 96. členu ZUP.