Pritožba stranke je bila zavrnjena, zato je vložila tožbo v upravnem sporu. Sodišče je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ali je stranka upravičena zahtevati vračilo upravne takse za pritožbo in kdaj začne teči rok za vložitev zahteve?

Pravice in obveznosti stranke in organa v zvezi s plačilom in vračilom upravne takse določa Zakon o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/10 in novele).

Vračilo plačane upravne takse je normativno pogojeno (prvi odstavek 17. člena ZUT):
- s plačilom taksne obveznosti, ki ni nastala,
- plačilom taksne obveznosti v višjem znesku, kot je predpisano,
- plačilom upravne takse za dokument ali dejanje, ki ga organ ni opravil, in
- plačilom upravne takse za uporabljeno (redno ali izredno) pravno sredstvo, ki mu je bilo ugodeno.

Na upravičenost do vračila lahko vplivajo tudi druge zakonite okoliščine, na primer obseg ugotovitvenega postopka, ki ga je izvedel organ pred umikom zahtevka: če je bil izveden celotni ugotovitveni postopek, stranka ne more zahtevati vračila upravne takse za dejanje, ki ga organ sicer ni opravil, vendar pa bi ga glede na ugotovljeno konkretno dejansko stanje lahko opravil, če ne bi prišlo do umika.

Pravila o vračilu upravne takse sledijo načelu pravičnosti v smislu, da stranka plača samo za dejanje, ki ga organ dejansko opravi in ga opravi zakonito. Izdaja nezakonitega pravnega akta, ki je v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi odpravljen, razveljavljen ali izrečen za ničnega sledi navedenemu, saj je organ s tem očitno povzročil tudi neupravičene stroške v zvezi s taksno obveznostjo, ki ne bi nastali, če bi postopal zakonito.

Odprava upravnega akta v postopku pred sodiščem, ker stranka predhodno ni uspela s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom, ustvarja bistveno podoben položaj. Tudi v tem primeru je očitno, da so bili stroški upravne takse za pritožbo nepotrebni, ker je bil prvostopenjski upravni akt nezakonit. Razlika je v tem, da je nezakonitost ugotovilo neodvisno sodišče. Pri tem ni pomembno, ali se v postopku pred sodiščem neposredno izpodbija prvo ali drugostopenski upravni akt, saj je stranka zaradi dostopa do sodišča morala naprej uporabiti redno pravno sredstvo in tam izpodbiti nezakoniti upravni akt, kar ne bi bilo potrebno, če bi prvo in drugostopenjski organ postopala zakonito.

V zvezi z vračilom upravne takse, ko sodišče odpravi upravni akt in zadevo vrne v ponovno odločanje je v veljavnem zakonu pravna praznina, ki jo lahko zapolnimo z analogijo. V tem primeru uporabimo t. i. zakonsko analogijo (analogia legis), ki omogoča sklepanje po podobnosti iz pravno urejenega primera na pravno neurejen, ki se ujemata v bistvenih znakih. V obravnavanem primeru lahko ugotovimo, da se zakonsko dejansko stanje, ki ureja upravičenost do vračila upravne takse za redno ali izredno pravno sredstvo, s katerim je stranka uspela, v bistvenem delu ujema z neurejenim zakonskim dejanskim stanjem vračila upravne takse za uporabljeno pravno sredstvo, ki se je neposredno ali posredno (odvisno od tega kateri akt se izpodbija pred sodiščem) izkazalo kot utemeljeno šele z odločitvijo sodišča. Zato ni razlogov, da se posledice nezakonitega akta in s tem povezanega pravnega sredstva ne bi odpravile na enak način, kar pomeni, da bi organ v takšnih primerih moral ugoditi zahtevi za vračilo upravne takse.


Ker je ureditev prvega odstavka 17. člena ZUT nespremenjena že od uveljavitve zakona (leta 2000), lahko sklepamo, da (še) ni usklajena z veljavno ureditvijo sodnega varstva zoper upravne akte v upravnem sporu (ZUS-1). Po ureditvi sodnega varstva, ki je veljala ob uveljavitvi ZUT, je namreč veljalo, da se v postopku pred sodiščem izpodbija drugostopenjska odločitev, katero je sodišče tudi odpravilo, če je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka. To je pomenilo, da je drugostopenjski organ ponovno odločal o pritožbi in v primeru njene utemeljenosti, je nastal tudi pravni temelj za vračilo upravne takse za pritožbo. Ker je bila stranka, ki je uspela s pritožbo, upravičena do vračila upravne takse zanjo, v drugačnem konceptu upravnega spora, je tudi z vidika zgodovinske razlage iste pravne norme, treba priti do enakega zaključka kot zgoraj, saj se pravila o vračilu upravne takse niso spreminjala, zato upravičenosti do vračila sedaj ni mogoče interpretirati nasprotno kot v času njihove uveljavitve.

Pravno neurejena situacija nastopi tudi glede pravočasnosti zahtevka za vračilo. Ker ZUT določa, da se vračilo upravne takse lahko zahteva v 60 dneh od dneva, ko je bila izdana odločba, s katero se je ugodilo pritožbi (prvi odstavek 18. člena ZUT), bi tudi v tem primeru preko zakonske analogije morali sklepali, da rok začne teči z vročitvijo sodne odločbe.

Ob tem naj opozorimo, da zapisanega ni dopustno uporabljati širše oziroma izven okvirov zakonske analogije, npr. da bi se o vračilu upravne takse za pritožbo odločalo tudi, če bi stranka uspela z zahtevo za izredno pravno sredstvo. V tem primeru bi bila upravičena zgolj do povračila upravne takse za izredno pravno sredstvo, saj gre za (samostojni) posebni upravni postopek.