Nosilec javnega pooblastila na lokalni ravni je izdalo zavrnilno odločbo (npr. javno podjetje o izdaji soglasja).

Kateri drugostopenjski organ je pristojen za odločanje o pritožbi zoper to odločbo, saj področni zakon ne določa pristojnosti za ta primer?

Zaradi zagotovitve apolitičnega in strokovnega odločanja, večje učinkovitosti ali v okviru samoregulacije se lahko tudi za vodenje in odločanje v posamičnih upravnih zadevah podeli javno pooblastilo javni ali zasebni organizaciji ali posamezniku izven državne ali občinske uprave. V razmerju do strank pa deluje tak subjekt kot organ državne/občinske uprave. V celoti se mora tudi ravnati po ZUP oziroma v posamičnih procesnih vprašanjih drugače, če tako določa področni predpis. Stranki je nadalje zagotovljeno pravno varstvo zoper akte nosilca javnih pooblastil, zlasti pritožba in sodno varstvo.

Javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah se podeli z zakonom, za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti pa z odlokom sveta samoupravne lokalne skupnosti (drugi odstavek 1. člena ZUP).


Gradbeni zakon (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele) v 136. členu določa, da soglasja in projektne pogoje k projektnim rešitvam s področja oskrbe s pitno vodo, odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in površinskih voda, ravnanja s komunalnimi odpadki, odlaganja ostankov komunalnih odpadkov, javne snage in čiščenja javnih površin, urejanja občinskih javnih prometnih površin, sistemskega zagotavljanja oskrbe s toploto in drugega opravljanja določene vrste gospodarske javne službe lokalnega pomena lahko namesto občine po njenem pooblastilu dajejo tudi izvajalci javnih služb .


Taka situacija je podana v našem primeru - izvajalec javne službe (javno podjetje) je z občinskim odlokom oz. na njegovi podlagi pridobil javno pooblastilo za odločanje o izdaji soglasij (npr. za priklop na javno kanalizacijo).


Načelno gledano o pritožbi zoper odločbo, izdano v upravnem postopku na prvi stopnji, odloča samo en organ, in sicer organ druge stopnje, ki je praviloma iste vrste kot organ prve stopnje (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 487). V zvezi s pritožbo zoper odločbo nosilcev javnih pooblastil pa ZUP določa, da o njej odloča organ, določen z zakonom, če pa zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, odloča o njej stvarno pristojno ministrstvo (232. člen ZUP). To velja v primeru, če je javno pooblastilo podeljeno z zakonom ali na njegovi podlagi. Če pa je javno pooblastilo podeljeno na podlagi predpisa sveta samoupravne lokalne skupnosti, potem o pritožbi odloča župan (prvi odstavek 233. člena ZUP).


58. člen GZ-1 določa, da zoper odločbo, ki jo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izda upravna enota, je dovoljena pritožba v osmih dneh od njene vročitve. Zoper odločbo, ki jo izda ministrstvo, ni dovoljena pritožba, je pa dovoljen upravni spor, kjer se stranke lahko pravici do upravnega spora odpovejo. GZ-1 pa ureja tudi izdajo akcesornih mnenj, npr. v 65. členu, kot nesamostojnih aktov, tj. mnenj v zvezi z izdajo naknadnih gradbenih dovoljenj kot (šele) odločb, česar pa se ne sme zamenjevati s soglasji kot samostojnimi odločbami.

Glede na to, da je v našem primeru javno pooblastilo podeljeno na podlagi predpisa samoupravne lokalne skupnosti in da področni zakon ne določa, kateri organ je pritožbeni organ v danem primeru, je pritožbeni organ zoper izdano odločbo po ZUP župan.