Področni zakon vsebuje določbo, da v določenih primerih, ko upravičena oseba ne razpolaga z ustrezno dokumentacijo, lahko določena dejstva dokazuje tudi z izjavami prič, danimi pred pristojnim okrožnim sodiščem (npr. tako Zakon o popravi krivic, po katerem posebna Komisija vodi upravne postopke na tem področju).

Pojavi se vprašanje, ali organ, ki odloča o zahtevkih za pridobitev področne pravice, lahko zasliši v takem primeru stranko na domu oz. zaprosi za pravno pomoč?

Upoštevaje (podrejeno) rabo ZUP, ki ločuje zaslišanje na eni strani strank in na drugi prič, je odprto tudi, ali sodišče postopa pravilno, ko po citiranem področnem zakonu zaslišuje stranko?

Področni zakon lahko glede na specifike področja drugače uredi posamezna procesna vprašanja kot ZUP, a mora pri tem upoštevati zlasti temeljna načela ZUP in posebnih pravil ne sme opredeliti v nasprotju z njimi.

Dokazovanje kot faza postopka, v katerem naj organ pridobi dokazila o resničnem dejanskem stanju primera, da bo lahko sprejel zakonito odločitev, lahko poteka z več dokazili, pri čemer je nosilec dokaznega bremena organ, ki postopek vodi v sodelovanju s stranko.

Določba področnega zakona, da upravni postopek vodi upravni organ (komisija znotraj vladnega sektorja oz. državne uprave), v upravni zadevi in s podrejeno rabo ZUP, pri čemer posamično dejanje v postopku, tj. zaslišanje prič, opravi sodišče, je videti sistemsko in za konkretno področje nenavadno oz. v potencialnem nasprotju z navedenimi temeljnimi načeli, saj med drugim določa pristojnost za posamično procesno dejanje drugi veji oblasti, taka ureditev pa tudi vodi v prejkone neekonomičen postopek brez višje stopnje zaščite pravic strank oz. javne koristi, saj imajo stranke sodno varstvo zagotovljeno sistemsko zoper končno upravno odločbo ali sklep v upravnem sporu.

Kot določa ZUP vprašanje zaslišanja prič kot tudi izjave strank v dokazne namene, odloči o načinu dokazovanja in vrsti dokazil v okviru celote predpisov na področju uradna oseba, ki vodi postopek. V konkretnem primeru pa področni zakon ureja način, kako postopati v primeru, ko upravičena oseba dejstva dokazuje z izjavami prič. Tega dejanja ne opravi uradna oseba, ki vodi postopek, pač pa pristojno okrožno sodišče, če tako oceni uradna oseba pristojnega upravnega organa glede na okoliščine, kot jih določa področni zakon (če ni na voljo listinskih dokazil). A smiselnost tega je mogoče iskati na psihološki ravni, saj imajo sodišča večji vpliv na psihološko raven posameznika in se zato pričakuje resnične in verodostojne izjave, kot če bi bile te pridobljene prek uradne osebe, ki vodi postopek.

Nadalje pa kaže opozoriti, da očitno v praksi prihaja zaradi navedene določbe področnega zakona do potrebe opozorila po ločevanju institutov:

#zaslišanja stranke v smislu pravic obrambe, gl. 9. člen ZUP;
#izjave stranke za namen dokazovanja po 188. členu ZUP in
#zaslišanja prič za namen dokazovanja po 181. členu ZUP in nadaljnjih.
Stranke se torej zaslišuje praviloma zaradi varstva njihovih pravnih interesov, medtem ko priče in izjemoma stranke s ciljem materialne resnice (gl. 8. člen ZUP). To posledično pomeni različen postopek zaslišanja enih in drugih oz. njihov položaj in procesna jamstva v postopku zaslišanja in celotni zadevi. V upravnem postopku poteka dokazovanje prek različnih dokazil, tudi izjave stranke, pri čemer pa je treba biti pazljiv, saj je izjavo stranke kot dokazno sredstvo nujno ločiti od zaslišanja stranke, po katerem stranka daje izjave ter predlaga dokaze (140. člen ZUP) in druga dejanja, prav tako pa izpodbija izjave drugih in izide dokaznega postopka (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 536).

Priča je fizična oseba, ki je v preteklosti zaznala dejstvo, ki je po materialnem predpisu pomembno za odločitev v upravni zadevi, in je tista oseba v postopku, ki so ji naložene predvsem dolžnosti. Vsak, kdor je povabljen za pričo, se mora povabilu odzvati in če ni s tem zakonom drugače določeno tudi pričati (182. člen ZUP). Oseba, ki je vabljena kot priča, lahko izjemoma tudi zavrne pričanje (gl. 183. člen ZUP), torej velja za priče tudi privilegij zoper samoobtožbo, medtem ko ga ZUP zaradi temeljnega načela materialne resnice stranki ne priznava. Razlika je ključna tudi zato, ker mora biti stranka s strani uradne osebe opozorjena na kazensko in materialno odgovornost, če bi dala krivo izjavo (tretji odstavek 188. člena ZUP). Sicer je po prvem odstavku 185. člena ZUP tudi pričo najprej potrebno opozoriti, da mora govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati in jo pri tem opozoriti tudi na posledice krive izpovedbe (kaznivo dejanje zoper pravosodje), vendar se kljub temu opozorila med seboj razlikujejo. Glede izjave stranke je v prvem odstavku 188. člena ZUP določeno, da če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, torej v podobnem primeru kot po področnem zakonu, se sme vzeti kot dokaz za ugotovitev takega dejstva tudi ustna izjava stranke. Izjava stranke se sme po ZUP vzeti kot dokaz tudi v malo pomembnih zadevah, če naj bi se neko dejstvo sicer dokazovalo z zaslišanjem priče, ki živi v kraju, oddaljenem od sedeža organa, ali če bi bilo sicer zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke.



Glede nudenja pravne pomoči (gl. 33. člen ZUP in 34. člen ZUP) pa je potrebno upoštevati to, da postopek vodi in odloča v zadevi po ZUP le stvarno pristojen organ (tu Komisija), drug organ pa lahko opravi dejanje prek pravne pomoči, če ga pristojni organ zaprosi. Vendar ima v konkretnem primeru ta drug organ, tj. okrožno sodišče, že s področno zakonodajo opredeljeno pristojnost za dejanje v zvezi z izjavo priče, zato mora to dolžnost na podlagi zaprosila pristojnega upravnega organa opraviti na temelju področnega zakona, ne ZUP.

A sodišče izvaja le zaslišanja prič, ne pa strank, saj za slednje ni temelja niti v področnem zakonu niti v ZUP.
Zato mora upravni organ zaslišanja strank, tako v smislu 9. kot 188. člena ZUP, izvesti sam, na sedežu organa, v kontekstu ustne obravnave (gl.154. člen ZUP).