Pri vodenju vsebinsko enakih upravnih postopkov dva upravna organa različno vodita posebni ugotovitveni postopek oziroma različno izvajata postopek dokazovanja (izvajata in upoštevate različne dokaze), zato se postavlja vprašanje, kaj je pravilno oziroma zakonito?


Ali lahko organ zahteva od stranke določeno vrsto dokazila oziroma lahko govorimo o "konkurenci" dokazil (npr. nekateri organi za zadeve v povezavi z zemljišči upoštevajo podatke iz katastra, druge zahtevajo dodatne prikaze dejanskega stanja na terenu (npr. po sodbi UpS U 921/2004-26 ipd.)?

Upravni akt, ki ga po končanem ugotovitvenem postopku izda upravni organ, mora temeljiti na predpisu, njegova uporaba pa na objektivni resnici. Dokazovanje kot dejavnost, ki obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov oziroma presojo verodostojnosti pridobljenega dokaza, pa predstavlja podlago za ugotovitev določenega dejstva ter uporabo tistih dokazov, ki jih uradna oseba šteje za neizpodbojne pri sprejemu odločitve v upravni zadevi (več v komentarju ZUP; Jerovšek et al, komentar k 164. členu).

V ugotovitvenem postopku organ izvaja dokaze oziroma ugotavlja dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo o dejanskem stanju. O tem, katera dejstva je potrebno izvesti in jih nato tudi šteti za dokazana, je (če področni zakon ne določa drugače) v domeni presoje uradne osebe, pooblaščene za vodenje upravnega postopka, in njenega lastnega prepričanja, ki temelji na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej (10. člen ZUP). Presoja dokazov namreč predstavlja način izvajana načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki obvezuje organ, da pri ugotavljanju dejstev išče nedvoumno resnično stanje stvari, na katerega bo nato uporabil materialni predpis. Kajti le predpis je tisti, ki določa dejstva in okoliščine, ki morajo biti podane, da bi stranka lahko uveljavila pravico ali pravno korist oziroma da bi ji bila lahko naložena obveznost. Organ, ki vodi upravni postopek, pa mora zato ugotoviti vse pomembne okoliščine in dejstva, med postopkom mora ves čas ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih in odredi izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to za razjasnitev stvari pomembno.

Cilj presoje dokazov, kot procesa zbiranja, vrednotenja in razvrščanja dokazov glede na njihovo dokazno moč oziroma njihovo vrednost, je prepričati uradno osebo, ki vodi ugotovitveni postopek, o resničnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Kateri dokazi so tisti, ki imajo v konkretni stvari večjo dokazno moč, pa je, kot že omenjeno, stvar subjektivne presoje uradne osebe in njene samostojnosti, katera izhaja iz temeljnega načela samostojnosti pri odločanju (12. člen ZUP). Resda je potrebno postopek dokazovanja voditi in izvajati dokaze v okvirih, ki jih nalaga materialni predpis ter vsekakor ob upoštevanju načela ekonomičnosti (14. člen ZUP), vendar pa tudi materialni predpis praviloma uradni osebi ne bo podal navodil o tem, katere okoliščine ali zbrane dokaze naj šteje za relevantne, resnične oziroma katere ne. Prosta presoja dokazov vsekakor ne sme biti samovoljna, vendar pa lahko uradna oseba samo s pomočjo nje pride do prepričljive in logične presoje, katero dejstvo je treba vzeti za dokazano in resnično oziroma katero ne.

Glede na to, da je podlaga za izvedbo dokazov v upravnem postopku, materialni predpis, naj ne bi v praksi prihajalo do močno odstopajočih si ugotovitvenih postopkov (vključno z izvedbo dokazov) v vsebinsko enakih zadevah, vendar pa je, upoštevaje načela proste presoje dokazov, presoja vendarle na strani uradne osebe, ki postopek vodi, in zatorej, v kolikor je v obrazložitvi odločbe ustrezno opredeljena in izvedba dokazov obrazložena, tudi pravilna in zakonita.


V zvezi z vprašanjem, ali in kdaj lahko organ od stranke zahteva določeno dokazilo, je treba upoštevati vrsto zgoraj navedenih in dodatnih okoliščin, npr. da je breme pridobitve podatkov iz uradnih evidenc na organu, (gl. 66. člen ZUP, 139. člen ZUP in 175. člen ZUP). Če področni zakon ali ZUP izrecno ne določa drugače, pa uradna oseba, ki vodi postopek, lahko od stranke v skladu z razpravnim načelom, po katerem si dokazno breme organ in stranka, zlasti v postopku na zahtevo stranke, delita, lahko od stranke zahteva izkaz nekega dejstva, če to ni zabeleženo v uradnih evidencah ali če obstajo indici, da je podatek v evidenci napačen. Vendar uradna oseba praviloma ne more od stranke zahtevati le potrditve podatka v evidenci (npr. z izvedenskim poročilom o stanju na terenu), saj zanj velja domneva resničnosti oziroma je tedaj breme dokazovanja na tistem, ki podatke izpodbija, ne stranki sami. Prav tako se od stranke, če področni prepis ne določa drugače, ne more terjati prav določena oblika dokazila (npr. izvedensko mnenje), ampak zadošča katerokoli prepričljivo dokazilo (npr. fotografija).

Upoštevati gre tudi, da splošne ali starejše vire (npr. prostorski plan o statusu več zemljišč na določenem območju) praviloma nadredijo specifična dokazila (npr. uradna evidenca o statusu določenega zemljišča).

V "konkurenci" dokazil, ki je tako le navidezna, saj so jasna razmerja nadrejenosti veljave dokazil, ima tudi realni prikaz aktualnega stanja vedno prednost pred fiktivnim.