Ali velja za razkritje vira prijave (npr. v inšpekcijskem postopku) absolutna prepoved, ali le v primeru, ko prijavitelj tako zahteva? Ali je možno razkriti vir prijave, če prijave ni možno reševati drugače oz. je že na podlagi prijave zavezancu jasno, kdo je prijavitelj?

Kako je s tajnostjo vira v primerih po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja?

Upravni organ vodi inšpekcijski postopek zoper nosilca javnega pooblastila, ki je v postopku preverjanja prejete prijave (npr. vprašanje pristnosti magistrskega dela), v katerem smiselno uporablja ZUP, preiskovani osebi razkril vir prijave. Ali je pravilno stališče nosilca javnega pooblastila, da je pravni temelj razkritja vira prijave dejstvo, da organ obravnava prijavitelja kot stranko postopka v skladu z ZUP? Ali gre v tem primeru za kršitev ZVOP-2?

Katerikoli postopek po uradni dolžnosti, ki se začne v javnem interesu, teče - ne glede na to, ali je uveden na prijavo ali drugo iniciativo organu/a - kot postopek za uveljavitev obveznosti druge osebe (stranke, zavezanca) oz. javne koristi, ne zaradi varovanja prijaviteljevih pravnih interesov. Zato že po splošnih načelih ZUP podatek o prijavitelju sam po sebi ni relevanten niti po 82. členu ZUP v povezavi s 7. členom ZUP in 9. členom ZUP (načeli varstva pravic strank in pravica izjaviti se), saj šteje vsebina prijave oz. resničnost informacij v njej, ne pa identiteta prijavitelja.

Zaradi specifik inšpekcijskega postopka to še poudarjeno velja po 16. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele), po katerem je inšpektor dolžan varovati tajnost, s katero se seznani pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora. Dolžnost varovanja tajnosti traja tudi po prenehanju delovnega razmerja inšpektorja. Inšpektor je dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor. Inšpektor mora varovati tajnost vira prijave ne glede na zahtevo prijavitelja (tudi če je ta ne poda, ker tako veleva zakon na temelju gornje obrazložitve).

V inšpekcijskem postopku prijavitelj nima položaja stranke, pač pa ga ima samo zavezanec, zoper katerega je inšpekcijski postopek uveden. ZIN izrecno določa, da položaja stranke nima prijavitelj, kajti kljub podani prijavi, se (če se) postopek vedno začne po uradni dolžnosti. Inšpektor namreč na prijavo ni vezan. Izjemoma se po sodni praksi, ki je ZIN v tem pogledu dopolnila (ključna je odločba Ustavnega sodišča Up-257/03-9, 2. 10. 2003; glej tudi sodbo Upravnega sodišča, U 90/2003, 3. 12. 2003), prijavitelj šteje kot stranski udeleženec, če je s kršitvijo neposredno oškodovan (Jerovšek in Kovač, Posebni upravni postopki, 2007, str. 166-167). A tudi v tem primeru načeloma ni razloga za razkritje identitete te osebe kot prijavitelja, saj nenazadnje organ pri uvedbi postopka ni vezan na prijavo in gre za odločitev oz. odgovornost organa, da je prijava dovolj tehtna, zato naj zavezanec (če že) izpodbija akte organa, ne pa nastopa v relaciji do prijavitelja.

Ker v skladu z zgoraj navedenim prijava ali pobuda za začetek postopka po uradni dolžnosti ne pomeni formalnega začetka postopka tudi ni potrebe, da se evidentira in obravnava kot del upravne zadeve. Sploh, ker ob vložitvi niti ni jasno, ali sploh gre za upravno zadevo. Zato organ tovrstne prijave evidentira ločeno (npr. v poseben spisovni seznam, ki ga odpre v ta namen). Kolikor so prijave vseeno vložene v upravno zadevo in stranka ter ostali udeleženci, ki izkažejo pravni interes, uveljavljajo pravico do vpogleda dokumentov upravne zadeve (82. člen ZUP) je v tistih zadevah, kjer področni zakoni omogoča varovanje identitete prijavitelja, mogoče dovoliti le delni pregled (oziroma kopiranje, prepisovanje) dokumentov, na način, da se (v celoti) izločijo tisti dokumenti, iz katerih je razvidno, kdo je prijavitelj. ZUP namreč ne omogoča delnega pregleda z anomizacijo osebnih podatkov kot ZDIJZ.


Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, Ur. l. RS, št. 24/2003 in novele) v 4. in 4.a členu navaja informacije javnega značaja, vendar se v inšpekcijskih postopkih ZIN v relaciji do ZDIJZ uporablja kot nadrejen predpis (lex specialis), zato se prijavitelja po ZIN ne sme razkriti niti po določbah ZDIJZ.

V skladu s 126. členom ZUP mora organ začeti postopek po uradni dolžnosti, če sta izpolnjena naslednja pogoja: pravna podlaga za naložitev obveznosti in iz razpoložljivih podatkov izhaja, da je treba začeti postopek zaradi varstva javnega interesa (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 392). To pomeni, da mora nosilec javnega pooblastila na podlagi prejete prijave (npr. prijava o dvomu v pristnost magistrskega dela) presoditi njeno utemeljenost in potrebo po sprožitvi postopka po uradni dolžnosti. Prijava ne šteje za začetek postopka na zahtevo stranke in prijavitelj ni aktivna stranka, pač pa je lahko stranski udeleženec (glej 43. člen ZUP), v primeru, da je prizadet njegov osebni pravni interes (npr. v postopku preverjanja pristnosti magistrske naloge je prijavitelj seveda prizadet, če gre za prepis njegovega dela - kršitev osebnega pravnega interesa v luči avtorskih pravic). Sklepno zato velja, da razkritje prijavitelja, brez njegove izrecne privolitve, pomeni kršitev določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur.l. RS, št. 163/22), razen če se prijavitelj prizna kot stranski udeleženec, saj je potem po naravi stvari razkrit tudi glavni stranki v postopku, da lahko uveljavi svoje procesne pravice. Prijavitelja organ razkrije zavezancu torej le, če ta zahteva in se mu prizna položaj stranskega udeleženca, saj potem ZUP prevlada nad ZVOP-2.