Kaj pomeni in kdaj je dovoljeno dokazovanje z izjavo stranke? Ali lahko upravni organ v postopku, ko odloča o drugi javnopravni zadevi, s smiselno rabo ZUP (npr. postopek poprave krivic), zasliši stranko na domu in ali stranko lahko zasliši sodišče?

ZUP dopušča v skladu s 188. členom kot sredstvo dokazovanja ustno ali pisno izjavo stranke, ki je subsidiarno dokazilo. Uporabi se, če ni dovolj drugih dokazov (v takem primeru izjava stranke dopolnjuje ali nadgrajuje druge dokaze) ali ko gre za manj pomembne zadeve (pa bi drugače z zaslišanjem oddaljene priče nastali nesorazmerni stroški oz. bi bilo z iskanjem drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke) ali tako določa poseben zakon. Zakon predpostavlja, da gre pri izjavi stranke običajno za manjšo objektivno dokazno vrednost, kadar dokaze podaja stranka, ki vsaj posredno ali podzavestno varuje svoj interes, čeprav končno odločitev prepušča uradni osebi po načelu proste presoje dokazov, v skladu z 10. členom ZUP (glej drugi odstavek 188. člena ZUP) (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 535). Praviloma sicer organ uporablja bolj verodostojne dokaze, tj. listine oz. dokumentacijo, podatke iz uradnih evidenc, izsledke ogledov, mnenja in izvide izvedencev, izjave prič, itd.

Izjavo stranke kot dokazno sredstvo je treba ločiti od (načela) zaslišanja stranke, po katerem stranka daje izjave ter predlaga dokaze in druga dejanja, prav tako pa izpodbija izjave drugih in izide dokaznega postopka. Zamenjava lahko hitro nastopi, ker se pogosto termin "izjava stranke" označi kot "dokazovanje z zaslišanjem stranke". Zelo pomembna razlika med izjavo stranke po 140. členu ZUP oz. 9. člen ZUP in izjavo stranke kot dokazilom je v tem, da se prve nanašajo na obrambo pravnega položaja strank, nasprotno pa se z dokazili (npr. izjave prič ali izjave strank) ugotovljena dejstva dokazuje kot resnična oz. zavrača njihovo verodostojnost. Slednje izjave se torej nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja (8. člen ZUP, temeljno načelo materialne resnice), prve pa na varstvo pravic in pravnih interesov strank (7. člen ZUP, temeljno načelo zaslišanja stranke). Nadaljnja razlika med izjavami strank oz. prič je zato opozorilo stranki kot dokazilu (oz. analogno priči) na odgovornost glede krive izpovedbe (glej tretji odstavek 188. člena ZUP), kar ne velja za izjave strank v sklopu temeljnega načela zaslišanja stranke.

Ustno izjavo stranke se vzame praviloma na sedežu upravnega organa, ustno na zapisnik ali v okviru ustne obravnave, o čemer se piše zapisnik (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 536-537). ZUP ne predvideva podaje izjave stranke pred sodiščem, temveč pred tistim organom, ki je pristojen za vodenje upravnega postopka. Od sodišča se lahko v skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZUP zaprosi za pravno pomoč (tj. opravo posameznih dejanj v postopku) le, če tako določa zakon. Glede zaslišanja na domu ZUP daje to možnost le v primeru prič, če zaradi bolezni ali telesne nezmožnosti, ne morejo priti na povabilo (glej četrti odstavek 184. člena ZUP). Vloge prič in strank pa, kot že poudarjeno zgoraj, ne kaže zamenjevati - gre za bistveno različen status in posledično različen pravni položaj, pravice in obveznosti v postopku.

Področni zakon pa lahko določena vprašanja postopka uredi drugače kot ZUP. V skladu z Zakonom o popravi krivic (ZPKri, Ur. l. RS, št. 70/05 in novele) lahko osebe kot stranke zaprosijo za odškodnino, v ta namen pa morajo izkazati odločilna dejstva z ustrezno dokumentacijo. Če slednja ni na voljo, področni zakon izrecno dopušča dokazovanje z izjavami prič(!), danimi pred pristojnim okrožnim sodiščem (!) (glej četrti odstavek 11. člena ZPKri). V skladu s četrtim odstavkom 10. člena ZPKri se sicer v postopku smiselno uporabljajo pravila ZUP, če zakon ne določa drugače. Velja poudariti, da je takšen poseg v postopkovna pravila prek področnih predpisov dopusten le, če obstaja za drugačno ureditev utemeljen razlog, ki se presoja po testih sorazmernosti in legitimnosti (glej odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-252/00, 8. 10. 2003). A konkretno je področni zakon za dokazovanje določil drugačna pravila kot po ZUP, tj.:

*se kot dokaz lahko upošteva, če ni na voljo listinska dokumentacija, le izjave prič - ne pa strank;
*priče - in ne strank! - se lahko zaslišuje le pred sodiščem - in ne na domu.
Če povzamemo - glede na izrecne specialne določbe področnega zakona in nujnost ločevanja med položajema strank (in njihovih pravic obrambe) in prič (v dokaznem postopku pri ugotavljanju materialne resnice), se lahko pred sodiščem podrejeno pridobiva izjave prič, ne pa izjav strank. Te izjave prič se lahko terja na sodišču, ne pa na domu.