Področni predpis naj bi določil (tako npr. predlog za 200.b člen ZP-1), da se (denarna) obveznost ne šteje za izpolnjeno, če je terjatev plačana prepozno ali plačilo izvedeno na napačen račun (kljub pravilni referenci in sledljivosti obveznosti). V takem primeru se naj bi zato sprožil izvršilni postopek, kar izvede drug pristojni organ (finančni urad), ki izterja sicer že poravnano obveznost; stroške izvršbe bi trpela stranka, ki tudi izrecno zahteva preplačano obveznost nazaj, če naj se ji jo vrne, izvršilni organ pa obračuna predlagatelju izvršbe oz. izdajatelju izvršilnega naslova tedaj še stroške za neupravičeno izvršbo.

Ali je določba posebnega zakona, ki vzpostavlja neizpodbojno fikcijo, da terjatev ni plačana, če ni plačana v zakonitem roku ali če predlagatelj izvršbe zadevo že pošlje v izterjavo, a jo je stranka že poravnala (čeprav z zamudo ali na napačen račun), primerna in smiselna?

Izvršbo po ZUP se, zlasti pri obveznostih v javnem interesu, izvaja glede na vrsto obveznosti po določenih organih, vrstah postopkov in predpisih. Za začetek izvršbe morata biti izpolnjena dva pogoja: 1. obstajati mora izvršilni naslov, to je odločba, sklep, zapisnik o poravnavi ali drug izvršilni naslov po posebnem zakonu in 2. izvršilni naslov mora biti izvršljiv (Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2007, str. 157-158). V okviru teh dveh pogojev pa se mora najprej skrbno preveriti in ugotoviti, ali sta oba pogoja (še) resnično izpolnjena. Za izterjavo denarnih obveznosti ni pristojen, kot splošno, izdajatelj izvršilnega naslova (na prvi stopnji), ampak po zakonodaji, ki ureja davčni postopek in finančno službo, finančni urad (gl. 289. člen ZUP).

Smisel izvršbe je v tem, da se stranko prisili k izpolnitvi osnovne obveznosti. Če to ni (več) potrebno, ker je stranka obveznost izpolnila, se izvršba ne uvede ali pa se že začet postopek ustavi, čeprav je stranka obveznost izpolnila prepozno ali npr. na napačen račun. Če bo zavezanec obveznost izpolnil šele čez nekaj časa, a je zadeva vmes že odstopljena in v izterjavi pri organu, se izda sklep o ustavitvi po 293. členu ZUP. Upravna izvršba se po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. Če zavezanec obveznost izpolni v teku izvršbe, se izvršba ustavi in se odpravijo tiste posledice in tista dejanja, ki so bila opravljena po izpolnitvi obveznosti. Dejanja, s katerimi se je dosegla izpolnitev, pa se ne odpravijo.

Izbira načina izvršbe je pogojena tudi z načelom sorazmernosti dopustnih posledic, ki jih bo posamezen način izvršbe povzročil, če je mogoče namen izvršbe doseči na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njim vendarle doseže namen izvršbe (285. člen ZUP). Seveda pa mora biti odrejeni način izvršbe učinkovit, tako da pripelje do realizacije upravnega razmerja, določenega z upravnim aktom. O stroških postopka je v 117. členu ZUP navedeno, da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec. V primerih, ko pa si državni organi medsebojno zaračunavajo stroške za opravljanje izvršb, pa so takšni postopki oz. podlage najmanj vprašljivi, saj ZUP presoje ne/uravičenosti stroškov med organi oz. povračila neupravičenih stroškov v okviru izvršbe ne pozna. Ne glede na to, da je zavezanec izpolnil obveznost prepozno ali na napačen račun, ni videti prav nobenega utemeljenega razloga, da bi uvajali izvršilni postopek, saj je obveznost poravnana, čeprav po izteku paricijskega roka, a 1. še pred začetkom izvršbe in 2. to znano pristojnim organom. Ena od bistvenih predpostavk vsake izvršbe je prav neizpolnitev obveznosti, pri čemer ni odločilen rok, ampak temelj. Ne glede na to, da izdajatelj izvršilnega naslova (prekrškovni organ) in izvršilni organ nista ista, je zato tudi nujno, da oba spremljata, ali je neko dejanje potrebno ali ne - tudi izvršilni organ bi moral pred izdajo sklepa o izvršbi preveriti, ali so sploh izpolnjeni osnovni pogoji za izvršbo. Na podlagi reference plačila to ne bi smel biti problem, verjetno bi se to lahko preverilo tudi avtomatično prek aplikativnih rešitev, kar bi prihranilo čas in denar tako zavezancu kot izvršilnemu organu, saj ne bi izvajal nepotrebnih postopkov, zlasti še v zvezi z vračilom. Še več, ocenjujemo, da je povsem nesprejemljivo, da državni organi medsebojno zaračunavajo stroške za opravljanje svojih zakonitih pristojnosti (tistih, za katero so ustanovljeni), sploh se tako v ničemer ne dosega (verjetnega) namena naložitve obveznosti (sankcioniranja), ki naj prepreči situacije, da do enakih situacij ne bo prihajalo v bodoče, saj gre denar iz proračuna v proračun. Zato bi situacijo morali preseči v tem delu, ne pa vzpostavljati predlagane ureditve. Analogno velja tudi za nadaljevanje izvršbe, če je obveznost poravnana, ko je že izdan sklep o izvršbi. Tudi v tej situaciji ni videti smisla, da bo izvršilni organ izterjal obveznost, ki je dejansko ni več, in jo kasneje vračal. Seveda pa zaradi uvedbe izvršilnega postopka tu lahko terja povračilo nastalih stroškov.

Poseben zakon pa lahko določa posamezna procesna vprašanja nadrejeno glede na ZUP ali dodatno (po 3. členu ZUP) le upoštevaje temeljna načela ZUP in 22. člen Ustave RS o enakem varstvu pravic. Menimo, da je ureditev po posebnem zakonu, kot navedeno zgoraj, neposredno v nasprotju s temeljnimi načeli (zlasti o varstvu pravic strank in javne koristi, po 7. členu ZUP). Takšna določba zakona je zato najmanj sporna z vidika ustavnosti oz. zakonitosti, patudi nesmiselna in neekonomična, saj bo praviloma prihajalo do situacij, ko bi izvršilni organ izterj(ev)al obveznost, ki je dejansko ni več, kar je izdajatelju izvršilnega naslova oz. izvršilnemu organu znano že ob uvedbi izvršbe (sic!), naknadno pa potrebno dodatno delo z vračili glavnic (ter posledično tudi izplačevanje obresti do dneva vračila) in najmanj računovodskim poravnavanjem neupravičenih stroškov med organi.