V upravnem postopku je bila stranki priznana pravica z upravno odločbo, na kar je druga oseba, ki uveljavlja (nasprotni) interes, podala kot domnevni stranski udeleženec, predlog za obnovo postopka.

Ali je v primeru, ko bi zadržanje upravne odločbe ob odobreni obnovi - saj je pravni interes predlagatelja verjetno izkazan, povzročilo nepopravljive posledice in bo predvidoma v obnovi sedanja odločitev potrjena, dopustno v sklep o obnovi navajati, da se postopek obnovi šele, ko postane sklep o obnovi pravnomočen? Na takšen način bi se izognili zadržanju izvajanja odločbe (kar je v javnem interesu, ne le strankinem), postopek pa bi se začel obnavljati šele po pravnomočnosti sklepa o obnovi.

Kako pa z udeležbo strank v postopku - je nujna ustna obravnava v obnovljenem postopku glede na stranke z nasprotnimi interesi?

Upravni postopek ni namenjen samo varstvu pravic glavne stranke in javnega interesa, temveč tudi varstvu pravic tistih oseb, ki bi bile lahko s priznanjem pravice, pravne koristi ali obveznosti glavni stranki prizadete v svojem pravnem interesu (stranski udeleženci oz. intervenienti, 43. člen ZUP). Zato mora za vključitev teh oseb v postopek skrbeti upravni organ po uradni dolžnosti, kot določa 44. člen ZUP. Pravni interes teh oseba pa izhaja iz področnih predpisov, saj ZUP ne določa stvarne legitimacije (stranke niti stranskih udeležencev), temveč to definira materialno pravo. Kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe prve stopnje, pa tudi prek pritožbe in predloga za obnovo postopka, lahko priglasi svojo udeležbo v postopku tudi domnevni stranski udeleženec sam po 142. členu ZUP in povezanih določbah zakona.

Obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP deluje absolutno, zato že obstoj razloga, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ta možnost ni bila dana, zadostuje za dovolitev obnove postopka. Zato v takem primeru niti ni mogoče predloga za obnovo na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP zavrniti, saj ni mogoče vnaprej predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev v obnovljenem postopku (sodba I Up 1397/2003 z dne 20. 4. 2006, VS18065).

Kljub temu, da bi obnova konkretnega postopka lahko povzročila nepopravljive posledice je potrebno slediti predlogu za obnovo in če se v predlogu za obnovo postopka navajajo dokazi, ki naj bi potrdili okoliščine in dejstva, ki so pomembna za odločitev v upravni zadevi, ni mogoče trditi, da takšni dokazi ne bi mogli pripeljati do drugačen odločbe, ne da bi bili prej izvedeni. Kot zadosten razlog za dovolitev obnove postopka velja že verjetno izkazano dejstvo, da se oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni udeležila upravnega postopka. Pri dovolitvi obnove postopka v tem primeru ni pomembno, ali bo nova odločba ista ali drugačna od prejšnje.

Toda sklep o dovolitvi obnove učinkuje takoj z izdajo, zato po ZUP ni mogoče odložiti obnove postopka do pravnomočnosti, le izjemoma se lahko postopek obnovi tako, da se sklepa ne izda, ampak se kar izda nova odločba po obnovljenem postopku, v vmesnem času pa prvotna velja in se izvršuje, kot to določa tretji odstavek 268. člena ZUP: kadar je glede na okoliščine primera očitno, da je potrebna obnova postopka in obstaja verjetnost, da bo izdaja posebnega sklepa povzročila nepopravljive posledice za predlagatelja obnove ali za javni interes, lahko pristojni organ opravi tista dejanja postopka, ki jih je treba ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep o obnovi postopka. Da se dovoli obnova postopka brez posebnega sklepa, se navede v izreku odločbe, s katero je obnovljeni postopek končan (270. člen ZUP), v obrazložitvi te odločbe pa organ utemelji razloge za uvedbo obnove brez posebnega sklepa. V vsakem primeru se odločba lahko izpodbija tudi iz razlogov, zaradi katerih bi bil nezakonit sklep o dovolitvi obnove postopka (Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 571).

V povezavi z 9. členom ZUP je treba vsaki stranki dati možnost, da se izjavi, preden se izda odločba, praviloma prek ustne obravnave, ko gre za stranke z nasprotnimi interesi (154. člen ZUP). Po sodni praksi v upravnem sporu velja, da opustitev sklica obravnave ne pomeni bistvene postopkovne napake, če je bila sicer stranki dana možnost pisnih pripomb na celotni dejanski stan, ki ga je organ upošteval pri odločitvi. Načelo zaslišanja se lahko izrazi tudi mimo obravnave, če je stranki dana enakovredna možnost udeležbe drugače (gl. Breznik et al., 2008, ZUP s komentarjem, komentarji k 9., 146., 194. in 237. členu ZUP). Bistvo zaslišanja ni v navzočnosti stranke na obravnavi (oz. zgolj seznanjanje), pač pa v možnosti, da poda izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev stranke, da uveljavlja svoje pravice oz. brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega postopka (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 47-49).