V področnem predpisu je določeno, da se odločbe vročajo naslovnikom z navadno vročitvijo, po določenem številu dni od odpreme pa nastopi fikcija vročitve. Težava nastane, ko stranka v postopku po uradni dolžnosti odjavi bivališče v Sloveniji ter ob odjavi najavi, da se bo odselila v tujino, vendar ne poda točnega naslova. Vročanje na naslov v Slovenijo ni smiselno, saj odločba ne bo dejansko vročena. Ali je mogoče tovrsten zaplet rešiti prek zastopnikov strank?

Vročanje je nujna predpostavka za nastop pravnih posledic vročenega pisanja. V grobem poznamo tri načine vročanja in sicer navadno, osebno in posebne primere vročanja, pri čemer vročitev nastopi z dejansko izročitvijo pisanja ali fikcijo vročitve, po ZUP ali področnem predpisu.

Navadno vročanje poteka tako, da vročevalec vroči pisanje v hišni ali izpostavljeni predalčnik naslovnika. Če področni zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis (npr. v davčnih zadevah ali pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev) določa, se tudi odločbe in sklepe ter druga pisanja, od katerih teče rok, ne vroča osebno kot po ZUP (87. člen ZUP), ampak navadno. V področnem zakonu je ob taki določbi praviloma opredeljena pravna domneva, kdaj se šteje pisanje za vročeno, saj se v postopku navadnega vročanja ne sestavi dokazilo o vročitvi in datumu vročitve. Tako nekateri zakoni določajo, da se datum vročitve šteje 15. ali 21. dan od datuma odpreme.


Kadar področni zakoni pri določanju načina navadnega vročanja odrejajo le način, ne pa tudi ostalih posebnosti tovrstnega vročanja, je potrebno pravne praznine zapolniti z določbami o osebnem vročanju po ZUP, ne glede na to, da zakonodajalec s posebno ureditvijo (ki velja nadrejeno splošnim pravilom po 3. členu ZUP) osebno vročanje po ZUP prepoznava kot domnevno neučinkovito, ker da se da domnevno enake učinke doseči z manjšimi sredstvi. Bistvo vsakega vročanja, osebnega po določbah ZUP ali ostalih oblik po zakonu, ki ureja poštne storitve, je seznanitev naslovnika z vsebino dokumenta in s pravnimi posledicami, ki iz njega izhajajo.


V takšnem upravnem postopku je poleg vročanja upravnih aktov vprašljiva tudi temeljna pravica strank v upravnih postopkih (7. člen ZUP), da v njih varujejo svoje pravice oziroma pravne koristi. V postopku, ki je začet po uradni dolžnosti, ker to narekuje javna korist in je potrebno zato stranki naložiti materialnopravno obveznost, je zakonito varstvo strankinih pravic in pravnih koristi nujno za pravilno izvedbo upravnega postopka. V nasprotnem primeru so namreč podane bistvene kršitve določb upravnega postopka (prim. 237. člen ZUP). Zato je v primeru odsotnih strank, tj. tudi strank, katerih prebivališče je neznano, nujno poskrbeti za zakonito varstvo take stranke. Postavitev začasnega zastopnika po 51. členu ZUP je utemeljena le, če razlogi nujnosti ali interesa stranke pogojujejo takojšnjo izvedbo nekega procesnega dejanja. V vseh drugih primerih je potrebno upoštevati druge oblike varstva pravic, kar po Družinskem zakoniku (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele) zagotavlja institut skrbništva, konkretno postavitev skrbnika za posebni primer (267. člen DZ). Institut skrbnika za posebni primer je v pravnem redu predviden za primere celovitega varovanja pravic strank, ki bo stranko oziroma njene pravice zastopal v celotnem postopku, ne le pri posameznem procesnem dejanju, kot je vročitev. Skrbnik bo npr. tudi vložil pritožbo ali druga pravna sredstva, zaprosil npr. za odlog obveznosti oz. uveljavljal pravice stranke v drugih povezanih postopkih, na katere lahko vpliva ta zadeva oz. v tem postopku naložena obveznost.

Na navedeno posebna ureditev vročanja po področnem predpisu (fikcija z navadno vročitvijo) torej sploh ne vpliva, uporabi se sistem načel in pravil ZUP.