Upravni organ je prejel zahtevo za začetek postopka s strani aktivno legitimirane stranke (npr. zahteva za spremembo osebnega imena otroku s strani matere, pri kateri otrok živi), s priloženim soglasjem nasprotne stranke (očeta). Upravni organ je nato izdal odločbo. V nadaljevanju se je soglasodajalec še v pritožbenem roku zglasil na oddelku in potrdil, da je soglasje dal, a želi, da se odločba "prekliče", saj je bil po njegovem mnenju postopek napačno voden, ker ga upravni organ ni pozval, da soglasje poda pred uradno osebo. Vložil je pritožbo na odločbo. Upravni organ sprašuje:


- Ali se na podlagi navedenega odstopi pritožbo v reševanje pristojnemu organu?

- Ali lahko nasprotna stranka prekliče dano soglasje in se postopek ustavi, čeprav je zahtevo vložila druga aktivno legitimirana stranka oz. ali mora umik vloge podati (tudi) ona?

Področni predpisi lahko vežejo podajo zahtev strank za začetek določenih postopkov s priložitvijo soglasja oseb, ki jih navedeni postopek tudi zadeva (poleg aktivno legitimirane stranke) oz. morajo z nameravano "spremembo"/postopkom soglašati, ker bi na primer lahko posegla v javni interes (npr. pri graditvi objektov) ali pravni interes posameznikov. Vlogi z zahtevo za začetek postopka je treba takšno soglasje priložiti in šteje za samostojen akt; pridobitev soglasja bremeni stranko (prim. več v Jerovšek et al., Komentar ZUP, 2004, str. 578). Tega pa ne smemo mešati s situacijo, ko področni predpisi določajo primere, ko je potrebno soglasje drugega organa, preden se izda končna odločba (zbirna ali kompleksna odločba). Kot izhaja iz drugega odstavka 209. člena ZUP, mora organ v odločbi navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje. Govorimo o tako imenovanih akcesornih aktih. Po ZUP velja v teh primerih splošno pravilo pozitivne fikcije, v smislu, če organ soglasja ne da v roku (po ZUP 15 dni), se šteje, da je soglasje dal (glej peti odstavek 209. člena ZUP) (prim. Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 278-587).

Primer soglasja kot obvezne sestavine vloge je na primer določen glede spremembe osebnega imena otroku v skladu z Zakonom o osebnem imenu (ZOI-1, Ur. l. RS, št. 20/2006). Zahtevo za začetek postopka in umik zahteve v primeru, da zakoniti zastopniki (starši) živijo ločeno, lahko poda tisti, pri katerem otrok živi, s soglasjem drugega od staršev. V zvezi z vsebino vloge in samo obličnostjo glej 66. člen ZUP, ki med drugim določa, da lahko zakon in drug predpis določi tudi druge sestavine poleg tistih, ki jih našteva že sam ZUP (tu soglasje drugega od staršev). Vloga, ki nima priloženega npr. soglasja kot obvezne sestavine, šteje za nepopolno (o postopanju s tako vlogo glej 67. člen ZUP).

Področni zakon določa tudi, kdo je v tem postopku stranka v skladu z 42. členom ZUP oziroma vložnik zahtevka (tj. starš, pri katerem otrok živi), kot status drugega subjekta (oziroma starša, tu očeta, pri katerem otrok ne živi, ki je t. i. stranka z (morebitnim) nasprotnim interesom). Vložnik zahtevka in tako edini legitimirani subjekt za umik zahtevka je torej določen s področnim zakonom. Le ta oseba (tu mati) lahko zahtevek umakne, kar vodi ob pogojih zakona po 134. členu ZUP v ustavitev postopka. V danem primeru aktivno legitimirana stranka (starš, pri katerem otrok živi, tj. mati) ne zahteva umika zahteve, zato se postopek ne bo ustavil.

Iz opisa primera izhaja, da pa tudi drugi od staršev oziroma nasprotna stranka ne ugovarja vsebini izvornega zahtevka (spremembi imena otroka), ampak vztraja na formalnosti postopka, tj. podaji soglasja pred uradno osebo, čeprav področni zakon tega ne določa. Tudi z vidika ZUP ni podlage niti razloga, da bi moral nasprotni subjekt oziroma soglasjedajalec v primeru, ko gre za pridobitev soglasja kot breme stranke in procesno predpostavko začetka postopka, le tega podati pred organom. Ker področni zakon nima specialnih določb, velja po ZUP predložitev listin in izjav, ki jih stranka predloži z lastnoročnim podpisom. V danem položaju je nasprotna stranka celo izrecno potrdila svoje dano soglasje oziroma izjavo v svoji pritožbi, tako formalno kot vsebinsko. Zato je bila zahteva v tem postopku formalno ustrezna in popolna.

Odločitev upravnega organa tako v navedenem pogledu ni sporna, niti vsebinsko, niti procesno, zato mora upravni organ prve stopnje pritožbo soglasodajalca posredovati v reševanje pristojnemu drugostopenjskemu organu (245. člen ZUP), čeprav se pritožba kaže kot očitno neutemeljena, a jo podaja legitimirana oseba s pravnim interesom v odprtem pritožbenem roku. Organ pa ne bo izdal nadomestne odločbe, ki bi prišla v poštev, če bi bile navedbe pritožnika utemeljene (glej 242. člen ZUP). Pritožbeni organ bo tako moral preveriti, ali so podani pritožbeni razlogi oziroma bistvene postopkovne napake po 237. člen ZUP, v nasprotnem primeru pa bo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil (prvi odstavek 248. člena ZUP).