Stranka je vložila zahtevek (npr. za priznanje statusa kmeta). Organ je pri tem zahteval predložitev določenih dokazil, čeprav je stranka predložila po njeni oceni druga potrebna dokazila, iz katerih je moč ugotoviti ista dejstva (npr. organ zahteva pisno mnenje kmetijskega svetovalca za ugotavljanje pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, čeprav je stranka podala izjavo na zapisnik in predložila načrt kmetijske proizvodnje, ki ga je izdelala sama).

Ali stranka mora predložiti določeno dokazilo, kot ga zahteva organ?

Stranka, ki želi pridobiti v svojem interesu določeno pravico ali status (npr. kmeta, invalida, učenca s posebnimi potrebami, več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 13 in nasl.), mora z organom sodelovati pri dokaznem bremenu za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za to pravico oz. status.

Dokazovanje pomeni dejavnost, ki obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov za ugotavljanje resničnih dejstev. Predmet dokazovanja so dejstva, obstoj katerih je pomemben za izdajo odločbe glede na pogoje po področnih predpisih. Namen dokazovanja je, da se uradna oseba prepriča o resničnosti ali neresničnosti dejstev in okoliščin, od katerih bo odvisna odločitev, torej za ugotavljanje in dokazovanje merodajna dejstva določi materialno pravo.

Katera dokazila bodo uporabljena v konkretnem primeru in v kakšnem vrstnem redu se bodo izvajala za ugotovitev merodajnih dejstev za odločitev, pa določa uradna oseba, ki vodi postopek (prim. Jerovšek in Trpin et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 483). V 164. členu ZUP je določeno, da se dejstva na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Ali bo po izvedbi določenega dokazila dejstvo štela uradna oseba za dokazano, bo uradna oseba morala presoditi v skladu z načelom proste presoje dokazov po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). Bistveno je, da je uradna oseba pred odločitvijo prepričana o pravilnosti pravno pomembnih dejstev (načelo materialne resnice, 8. člen ZUP). Kot dokaz se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja zadeve in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjava stranke, izvedenci in ogledi.

Toda tudi pri izbiri dokazil se mora upošteva načelo ekonomičnosti (14. člen ZUP) oz. njegovo podnačelo smotrnosti, po katerem se uporabi dokazna sredstva, ki pomenijo manjšo porabo časa in stroškov, kolikor se lahko za izkaz istih dejstev uporabi več različnih dokazil. Toda pred načelom ekonomičnosti imajo prednost druga načela, tu materialna resnica. To pomeni, da uradna oseba lahko oceni dokaz, še zlasti če je ta podan izključno s strani stranke (izjava, izračun), za pristranski in tako nezadosten, saj že po samem ZUP izjava stranke šteje za subsidiaren dokaz, ki se uporabi, če drugih ni na voljo ali gre za manj pomembne zadeve ipd. (gl. 188. člen ZUP).

Seveda pa je uradna oseba tudi pri dokazovanju primarno vezana na področni predpis, ki neredko določa, s katerimi dokazili je treba dokazati določena dejstva (prim. Grafenauer, Upravno pravo, procesni del, upravni postopek in upravni spor, str. 456-457). Področni zakon torej lahko določi tako merodajna dejstva za odločitev kot tudi določeno dokazilo, nadrejeno načelu proste presoje dokazov po 10. členu ZUP, čeprav je lahko taka odločba v nasprotju z načelom pravne države po 2. in 22. členu Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele) (kaj šele ravnanje uradne osebe v posamičnem postopku brez izrecne podlage v področnem zakonu), ker se tako omejuje dokaze pri uveljavljanju pravic, tako da se določa le npr. listine ali izključuje posamičen tip dokazila (prim. s stališčem Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-20/92-21 z dne 12. 11. 1992 ali U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002).

Toda v konkretnem primeru področni zakon (tu Zakon o kmetijskih zemljiščih, ZKZ), Ur. l. RS, št. 59/96 in novele) sploh ne določa takih omejitev. Zato pridejo v poštev splošna pravila in načela za ugotavljanje in dokazovanje pravno pomembnih dejstev po ZUP. To pomeni, da lahko uradna oseba odredi, da se določeno pravno pomembno dejstvo dokazuje tudi z določenim mnenjem (tu kmetijskega svetovalca), a le, če istih dejstev ni moč ugotoviti z gotovostjo hitreje in ceneje drugače (npr. prek ustreznih virov, čeprav le po stranki, če ni dvoma v njihovo utemeljenost).