Upravni organ izda odločbo, s katero določi predmet postopka v bodočih postopkih v določenem statusu (npr. javnega dobra na določenem zemljišču). Toda drug, nadzorni upravni organ (občinska inšpekcija), je na podlagi te odločbe na tem zemljišču že ukrepal, čeprav prvotna odločba še ni postala izvršljiva. Zoper drugo (inšpekcijsko) odločbo je bila vložena pritožba, a zavrnjena, ta odločba je postala dokončna in pravnomočna.

Toda ob izvršitvi prvotne odločbe (vpis statusa javnega dobra v zemljiško knjigo) je legitimiran subjekt zahteval obnovo prvotnega postopka izdaje te odločbe, o čemer odloča sodišče. Kaj navedeno pomeni za izvrševanje druge, inšpekcijske odločbe?

Ali se postopek lahko prekine?

Ali lahko pristojni organ odpravi prvotno odločbo po 274. členu ZUP, ker zanjo pristojni (občinski) organ ni pridobil soglasja legitimiranega subjekta (npr. lastnika zemljišča, kjer občina določa status javnega dobrega)?

Izvršljivost odločbe je ključna za nastop pravnih učinkov odločitve. Dokler odločba ne postane izvršljiva, se pravica ne more črpati oz. sprememba statusa ne pride v poštev (še ne "velja"). Zato je treba zlasti v postopkih, ki sledijo kot posledica določenega statusa predmeta, biti posebej pozoren. Naknadne postopke, npr. nadzor nad zemljišči javnega dobra, uvesti le, če je izvršljivost določitve določenega statusa že nastopila. Po ZUP je odločba izvršljiva, ko postane dokončna (224. člen ZUP), medtem ko lahko področni zakon ali uradna oseba v sami odločbi na zakonski podlagi določi izvršljivost npr. s pravnomočnostjo ali še kasneje.

Kolikor je bil upravni postopek uveden in izpeljan ter izdana odločba (o naložitvi obveznosti) na predmetu postopka, ki po prejšnji odločbi (še) ni pridobil določenega statusa, da bi šlo v novem postopku za upravno zadevo, druga odločba izpolnjuje znake ničnosti (gl. prvo točko prvega odstavka 279. člena ZUP). Pri izdaji druge odločbe (inšpekcijske) je organ je namreč ukrepal v stvari, v kateri sploh (še) ni mogoče odločati v upravnem postopku, zato je treba tako odločbo odpraviti s predhodno ugotovitvijo ničnosti sporne odločbe (več v Breznik idr., ZUP s komentarjem, 2004, str. 890). Ne gre le za manko pristojnosti, ampak celo predmet postopka, ki (še) ni definiran kot upravna zadeva, zato v taki stvari ni moč sprejemati upravnih ukrepov. V upravnem postopku se odloča v upravnih zadevah. Običajno ni težko ugotoviti, ali gre pri določeni zadevi za upravno zadevo ali ne, saj jih predpisi v večini primerov dovolj jasno določajo. V primeru, da je prišlo pri tej oceni do zmote in je organ v upravnem postopku odločil v zadevi iz sodne pristojnosti ali v drugi zadevi, ki ni upravna zadeva, je takšna odločba nična (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 750).

V 280. členu ZUP je opredeljeno, da se lahko odločbo vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali višjega državnega odvetnika. Drugo odločbo bo praviloma ugotovil kot nično isti organ, kot jo je izdal, ali pritožbeni ali nadzorni organ (občinska inšpekcija, župan). To velja ne glede na to, da je (kot izhaja iz opisa primera) pritožbeni organ prvostopenjsko odločbo potrdil, čeprav bi moral že sam ugotoviti njeno ničnost in jo tedaj odpraviti v drugostopenjskem postopku.

Glede na navedeno se druga (inšpekcijska) odločba z znaki ničnosti nikakor ne sme izvrševati oz. se izvrševanje (prisilitev) ustavi, če je bil sklep o izvršbi že izdan, v skladu z 293. členom ZUP, saj je izvršilni naslov (inšpekcijska odločba) odpravljen, kajti ničnost učinkuje ex tunc, z odpravo učinkov nične odločbe od njene izdaje. Postopek izvrševanja odločbe na predmetu postopka, ki ni upravna zadeva, se tako ne "prekine" (kot postavljeno vprašanje), ampak se izvršba ne uvede ali že začet izvršilni postopek ustavi.

Ker se prva odločba izpodbija pred sodiščem, saj je po področnem zakonu legitimiran subjekt podal predlog za obnovo (sodnega) postopka, gre v upravnem postopku oz. v postopku izdaje prvotne upravne odločbe za položaj predhodnega vprašanja (147. člen ZUP). Podaja soglasja po legitimiranem subjektu torej ne pomeni soglasja v smislu soglasja drugega organa pri izdaji zbirne odločbe, zato se ne more uporabiti odprava odločbe kot izredno pravno sredstvo po 274. členu ZUP. Glede na dokončnost in že pravnomočnost prvotne odločbe v vmesnem času se postopek tudi ne prekine, saj je prekinitev postopka po ZUP možna le do izdaje prvostopenjske odločbe (153. člen ZUP). Pač pa bo v primeru drugačne določitve pristojnega organa (sodišča), moral matični upravni organ obnoviti postopek zaradi drugačne rešitve predhodnega vprašanja (4. točka 260. člena ZUP).


Šele ko bo rešeno primarno vprašanje statusa predmeta postopka z učinkom izvršljivosti (da ima zemljišče status javnega dobrega), bo moč vršiti na tem predmetu nadaljnje (inšpekcijske) upravne postopke.