Upravni organ (konkretno: nosilec javnega pooblastila s področja vzgoje in izobraževanja, tj. šola) odloča o prenehanju statusa osebe (konkretno: izključitvi iz vzgojno-izobraževalnega zavoda).

Ali v zvezi z izvedbo dokaznega postopka veljajo kakšna posebna pravila?

Kateri organ je pritožbeni organ?

Po ZUP morajo postopati upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (prvi odstavek 1. člena ZUP).


Za upravno zadevo v materialnem smislu gre, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) o predmetu postopka se odloča, 2) odloča oblastni organ, 3) oblastni organ odloča v posamični zadevi o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank s področja upravnega prava in 4) pri odločanju se presoja (vsaj potencialni) konflikt med javnim in zasebnim interesom (podr. v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 14 in naprej). V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUP gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo (upravna zadeva v formalnem smislu) oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

Skoraj vedno gre za upravno zadevo, kadar se odloča o statusu oseb ali predmetov postopka (npr. status študenta ali otroka s posebnimi potrebami, kmeta, invalida, učenca športnika, kmetijskega zemljišča, javnega dobra) (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 15). V našem primeru gre za odločanje o prenehanju statusa osebe in to odločanje izpolnjuje vse pogoje za to, da ga lahko v vsebinskem smislu opredelimo kot upravno zadevo (glej drugi odstavek 55. člena Zakona o osnovni šoli /ZOsn/, Ur.l. RS, št. 70/05 in novele). 'Področni zakon torej sicer ne določa izrecno, da se pri odločanju o statusu učenca odloča v upravnem postopku, a to smiselno izhaja iz določbe 60.a člena tega zakona, ki se nanaša na odločanje o pravicah in obveznostih učencev. Status je namreč skupek pravic in obveznosti določene osebe.

Učenec osnovne šole pa po področnem zakonu v smislu javnega interesa ne more biti izključen iz šole, dokler je šoloobvezen. Učenec, ki v devetih letih ni končal osnovnošolskega izobraževanja, sme nadaljevati šolanje še dve leti in tako obdrži status učenca (t. i. podaljšanje statusa). A če učenec, ki ima podaljšan status, z neprimernim odnosom ovira vzgojno-izobraževalno delo, lahko ravnatelj na predlog učiteljskega zbora ne glede na določilo prvega odstavka tega člena med šolskim letom oziroma ob koncu šolskega leta odloči, da je učenec izključen iz te osnovne šole (54. in 55. člen ZOsn).

Ker gre za zelo občutljivo področje (otroci, izobraževanje), se postavlja vprašanje, ali v zvezi z ugotavljanjem in dokazovanjem t. i. neprimernega odnosa veljajo kakšna posebna pravila. Iz IV.A poglavja ZOSn, ki se nanaša na odločanje o pravicah in dolžnostih učencev, ne izhajajo nobena posebna pravila ali načela. Glede na to je treba izhajati iz temeljnih in posebnih načel, ki jih določa ZUP. V prvi vrsti je v tem primeru v zvezi z ugotavljanjem in dokazovanjem pravno pomembnih dejstev treba omeniti načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), varstva pravic strank (7. člen ZUP), materialne resnice (8. člen ZUP), pa tudi načelo ekonomičnosti (14. člen ZUP).

Biti morajo predvsem z gotovostjo ugotovljeni konkretni večkrat ponavljajoči se dogodki, ki kažejo oziroma predstavljajo po področnem zakonu določen pogoj za odločitev (tj. izključitev, če neprimeren odnos), pri čemer se za dokazovanje le-teh ne zahteva neka posebna oblika (npr. strokovni elaborati, ipd.), ampak zadošča npr. pričanje pedagoških delavcev, sošolcev in drugih relevantnih oseb, ki pa mora seveda biti izvedeno skladno s pravili ZUP.


Področni zakon ne določa, kdo je pritožbeni organ v primeru odločitve o izključitvi, ki jo sprejme ravnatelj na predlog učiteljskega zbora, vendar to izhaja iz poglavja, ki ureja pravice in obveznosti učencev - pritožbeni organ v tem primeru je po področnem zakonu komisija za pritožbe (tretji odstavek 60.b člena ZOSn). Pri tem je treba zlasti pri manjših vzgojno-izobraževalnih zavodih paziti, da v postopku na prvi in drugi stopnji ne bi sodelovala ista oseba, saj je to absolutna bistvena kršitev upravnega postopka in zato samostojen pritožbeni razlog (6. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). O tem glej tudi primer: Pristojnost za izdajo in izpodbijanje odločb o zavrnitvi izdaje potrdil, Odločanje o pravicah in dolžnostih s posebno komisijo kot pritožbenim organom po področnem zakonu (v OŠ).