Upravni organ je prejel zahtevo za pridobitev pravice (npr. zahtevek za spremembo registracije vozila), istočasno pa je predmet, na katerega se nanaša zahtevek v upravnem postopku (vozilo) tudi predmet postopka sodne izvršbe zoper dolžnika denarne terjatve. Vložnik zahtevka je po področni zakonodaji legitimiran z lastninsko pravico nad tem predmetom. Zahtevek v upravnem postopku je podal novi lastnik predmeta, na katerega je prejšnji prenesel lastništvo na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča.

Glede na to, da je predmet, katerega naj bi se obravnavalo v upravnem postopku, hkrati tudi predmet sodne izvršbe pred pristojnim sodiščem, se postavlja vprašanje, ali naj upravni organ zahtevek za začetek postopka sprejme v obravnavo ali pa zahtevo s sklepom zavrže po 129. členu ZUP?

V upravnem postopku se pred začetkom samega postopka vedno opravi predhodni preizkus zahteve stranke z namenom, da se preveri, če so izpolnjene vse procesne predpostavke za uvedbo postopka. Ena izmed procesnih predpostavk, ki so kot pogoj za začetek postopka določene v 129. členu ZUP, se navezuje na vprašanje ali se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek oziroma ali je bilo o njej pravnomočno že odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Upravni organ bo zahtevek stranke zavrgel, če o isti zadevi postopek že teče, bodisi pred upravni bodisi pred sodnim organom, saj upoštevajoč načelo ne bis in idem, o isti zadevi ne moreta sočasno teči dva postopka (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 283).

Iz obravnavanega primera izhaja, da se vodita sočasno dva postopka pri dveh organih različnih vej oblasti, upravnem in sodnem organu. Na eni strani se vodi postopek sodne izvršbe z namenom poplačila denarnih terjatev (sredstva za poplačilo le-teh naj bi se pridobila z naslova predmeta postopka), na drugi strani pa je upravni organ prejel zahtevek za začetek upravnega postopka, katerega namen je uveljavitev pravice na tem predmetu oziroma pravne koristi posameznika.

Vendar pa se pri navedenem primeru že na začetku postavlja vprašanje, ali gre sploh za isto zadevo oziroma za isti predmet odločanja v upravnem in tudi v sodnem postopku skladno z 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ter ali sta postopka resnično povezana in soodvisna en od drugega, upoštevajoč različnega ratio legis ter tudi nastop pravnih posledic obeh postopkov. Namen izvršilnega postopka je namreč v uveljavitvi pravice do sodnega varstva s prisilno izvršitvijo zahtevkov in je torej samostojen postopek, s pomočjo katerega se zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov. Namen upravnega postopka pa je v varovanju javne koristi na eni strani in pravic posameznikov na drugi strani. Je postopek, v katerem odloča pristojni organ državne uprave o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi na določenem upravnem področju (Androjna, Upravni postopek in upravni spor, 1977, str. 13). Gre torej za dva medsebojno ločena postopka, katerih namen in posledica očitno nista v medsebojni odvisnosti.

V tem primeru je torej ključno razlikovati med isto zadevo v upravnem in sodnem postopku in (le) istim predmetom, na katerega se oba postopka nanašata. Zgolj slednje še ne pomeni prvega.

Ne glede na navedeno, pa je potrebno izhajati in seveda upoštevati tudi vsebino področnega predpisa in omejitve, ki jih le-ta pozna. In v primeru, da po področnih predpisih ni določenih nobenih ovir oziroma omejitev v zvezi s tem, da se razpolaga v upravnem postopku s predmetom, ki ga sicer bremenijo določena bremena oziroma je predmet sodne izvršbe, potem zahtevka za začetek upravne postopka ni mogoče zavreči, temveč ga je potrebno sprejeti v obravnavo in mu ob izpolnitvi pogojev ugoditi.

Glede vprašanja legitimacije prav tako menimo, da ni sporno, saj iz opisa položaja izhaja, da je zahtevek v upravnem postopku podala oseba, ki je po področnem zakonu legitimirana za to (gl. 42. člen ZUP). Ker ne gre za isto zadevo pred upravnim organom in sodiščem torej tudi ni merodajno, da se sodna izvršba vodi zoper prejšnjega lastnika, upravni postopek pa na zahtevo novega lastnika. Različni stranki v upravnem in sodnem postopku pa le še potrjujeta oceno o različnosti zadev.