Stranka je vložila prošnjo za določeno pravico (npr. študent zaradi zdravstvenih razlogov ni opravil vseh študijskih obveznosti določenih za vpis v višji letnik, zato je na fakulteto vložil prošnjo za izjemni vpis v višji letnik), a je prvostopni organ prošnjo zavrnil, zato je stranka vložila pritožbo. Drugostopni organ je vloženo pritožbo obravnaval in jo je prav tako zavrnil.

Stranka je nato vložila zahtevo za razveljavitev oz. odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Zahtevi je pristojni organ ugodil, odločbo po nadzorstveni pravici odpravil oz. razveljavil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Katera dejstva se pri tem upošteva v novem postopku, prej obstoječa ali sedanja, nastala po izdaji prvotne odločbe, pri čemer bi sedaj zahtevi ugodili (zaradi dodatno pridobljenih kreditnih točk), a po prejšnjem stanju za ugoditev pravici stranka pogojev (dovolj točk) ni izkazovala?

Po 274. členu ZUP se odločbo, ki je bila v upravnem postopku izdana in vročena, razveljavi oz. odpravi po nadzorstveni pravici ob več hudih kršitvah.

Organ, ki je pristojen za odločanje po nadzorstveni pravici, pa ne more v izvrševanju te pravice spremeniti izpodbijane odločbe oziroma hkrati z odpravo ali razveljavitvijo odločbe sam meritorno odločati v upravni zadevi, ki je predmet odpravljene ali razveljavljene odločbe (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 588). Bistvo pravne situacije, ki nastane z odpravo ali razveljavitvijo odločbe je v tem, da prvotna odločba ne obstaja več, zahtevek stranke pa je postal nerešen. Če torej ostane zahtevek stranke nerešen, mora novo odločbo izdati pristojni organ prve stopnje skladno z zakonom in usmeritvami, ki izhajajo iz obrazložitve akta nadzorstvenega organa. Če je treba o zadevi odločiti ponovno, po razveljavitvi oz. odpravi odločbe, se od stranke ne zahteva vložitev novega zahtevka, pač pa se kvečjemu dopolni prvotni zahtevek oz. se predložijo dodatna dokazila, saj je v postopku odločanja, tudi ponovnega, treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (gl. 8. člen ZUP). Pri odločanju pa mora organ vseskozi skrbeti tudi za načelo zakonitosti (gl. 6. člen ZUP), pri čemer se slednje realizira le, če se spoštuje prava resnica.

Če se v ponovnem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje zadeve kot v prvotnem postopku, je organ prve stopnje dolžan, skladno s temeljnim načelom materialne resnice upoštevati novo dejansko stanje in na podlagi novega dejanskega stanja odločiti v zadevi, skladno z materialnimi predpisi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 79). Vendar se navedeno nanaša na drugačno ugotovljeno dejansko stanje glede na dejansko stanje, kot ugotovljeno prvotno, tj. ob izdaji prvotne odločbe, saj so pravna sredstva in postopki z njimi namenjeni presoji zakonitosti prvotnih izdanih odločb. Zato se tudi po izrecnih določbah ZUP uporabi pravo in popolno ugotovljeno dejansko stanje, obstoječe ob izdaji odločbe prve stopnje, tudi v pritožbenem postopku (gl. tretji odstavek 238. člena ZUP) oz. obnovljenih postopkih po uspešni pritožbi in izrednih pravnih sredstvih (npr. obnova postopka po 260. členu ZUP).

V zvezi z nadzorstveno pravico je treba tudi razlikovati, ali se je izpodbijana odločba odpravila z učinkom za nazaj (ex tunc) ali le razveljavila z učinkom od sedaj dalje (ex nunc). Kolikor je prišlo do odprave, mora v ponovnem postopku organ prvotno odločitev nadomestiti v celoti, v primeru razveljavitve pa le za čas od razveljavitve odločbe dalje, če je to obdobje seveda s prvotnim zahtevkom sploh pokrito (npr. če bi študent uveljavljal vpis v leto, ki je že minilo, bi bila zadeva brezpredmetna za dejansko črpanje pravice).

V ponovljenem postopku glede na odpravo oz. razveljavitev odločbe bo torej organ o pravici stranke odločal po dejstvih, ki so obstajala v času prvotnega odločanja, ne bo pa upošteval novo nastalih oz. novo izpolnjenih pogojev, razen če področni predpisi in narava zadeve to izrecno omogočajo (npr. vpis študenta v tekoče leto sredi le tega ob izpolnitvi ustrezne kvote točk šele med letom). Pri tem pa je treba upoštevati načelo enakosti (npr. omogočiti vpis med letom z naknadno izpolnjeno kvoto točk vsem študentom, ne le tem, ki so vložili prvotno prošnjo in imeli ne dovolj točk pred začetkom leta, nato pa izpolnili dodatne obveznosti kasneje). Menimo, da bo tako praviloma prišel v poštev položaj zavrnitve prošnje v zadevnem primeru, če se izkaže, da ob izdaji prvotne odločbe stranka res ni izpolnjevala pogojev (saj je bila prošnja pravočasno vložena, a študent ni izpolnjeval pogojev v roku), kot zaradi zamude zavržba drugih prošenj (študentov, vloženih s pogoji že med letom, po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP).

Kolikor pa se v ponovnem postopku izkaže, da je v prvotnem postopku organ spregledal, da je stranka izpolnjevala vse pogoje, bo nova odločba za stranko ugodna, vendar glede na dejstva, obstoječa že v času prvotnega odločanja (dovolj točk že tedaj, ne pridobljenih šele po izdaji prvotne odločbe).