Kako naj postopa prvostopenjski organ v primeru, če si aktivna stranka po vložitvi zahtevka, h kateremu je dal soglasje nasprotni udeleženec, premisli in želi zadeve vrniti v prvotno stanje, o čemer poda vlogo še pred izdajo odločbe?

(Npr: stranka vloži zahtevo za spremembo priimka otroka, drugi od staršev soglaša, nato pa prvi vloži "pritožbo", v kateri navede, da naj ostane enak priimek otroka kot do sedaj.)

Stranka načeloma ves čas med postopkom razpolaga s svojim zahtevkom, zato ga lahko v postopku tudi umakne, deloma ali v celoti, kolikor nadaljevanje postopka ni potrebno v javnem interesu.

Po 134. členu ZUP stranka lahko delno ali v celoti umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, oziroma v času, ko teče pritožbeni rok, ali med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe. Pri celotni stvari je potrebno upoštevati še 135. členu ZUP, ki določa:

*Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi.

*Če je stranka svojo zahtevo umaknila med potekom pritožbenega roka ali po vložitvi pritožbe, se s sklepom o ustavitvi postopka odpravi odločba prve stopnje, s katero je bilo njenemu zahtevku v celoti ali deloma ugodeno.

Povzamemo lahko torej, da je umik zahtevka mogoč do dokončnosti upravnega akta, s tem pa se odraža eno od izhodišč upravnega procesnega prava, da je izključno od strankine volje odvisno, ali bo uveljavljala neko svojo materialnopravno pravico ali pravno korist ali ne.

Naj izpostavimo še, da predhodno do izdaje odločbe ali sklepa, s katerim se stroški odmerijo, nosi vsaka stranka svoje stroške. Enako velja za stroške organa, če se je postopek začel na zahtevo stranke in za stroške zavarovanja dokazov in izvedbe dokazov z izvedencem na zahtevo stranke. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroške predhodno nosi organ (115. člen ZUP). V primeru, da je postopek ustavljen zaradi umika zahtevka ali pravnega sredstva, plača stroške stranka, ki je umaknila zahtevek. Morebitna nasprotna stranka lahko v osmih dneh po prejemu sklepa o ustavitvi postopka zahteva povrnitev stroškov (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 138).

Čeprav je v danem primeru stranka podala vlogo kot "pritožbo", se vloga vedno presoja po vsebini in ne naslovu (nazivu) - ta, kot napačen nima pravnih posledic (lat. Falsa nominatio non nocet). Vloga je lahko prošnja ali zahtevek, pritožba, ugovor ali drugo sporočilo, s katerim se stranka obrača na organ (63. člen ZUP, več Androjna, Upravni postopek in upravni spor, 1992, str. 90, Jerovšek in Kovač, ib., str. 104). V danem primeru torej ne gre za pritožbo, ker je vložen po aktivni stranki pred izdajo odločbe prve stopnje in v njem stranka ne želi (več) prvotnega, ampak umik zahtevka.

Ko stranka enkrat umakne svojo vlogo, umik umika ni dovoljen. Stranka lahko le vloži novo zahtevo.

Položaj glede razpolaganja pa se lahko spremeni, če v postopku sodeluje oseba v položaju stranke z nasprotnim interesom. Zahtevajoča stranka lahko umakne zahtevek do ustne obravnave, na ustno obravnavi pa, ko nasprotna stranka začne obravnavati zadevo. Ko se nasprotna stranka spusti v obravnavanje zadeve, je umik dovoljen samo z njeno privolitvijo. Če v roku, ki ji ga dodeli organ po zakonu, ničesar ne sporoči, se šteje, da je v umik privolila (134. člen ZUP). Če v postopku nastopajo stranke z nasprotujočimi si zahtevki, si mora uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti tudi prizadevati, da bi se stranke poravnale (gre za nepravo poravnavo, ker se stranke ne poravnajo z organom, temveč med seboj; poravnava je lahko delna ali polna, ni pa dovoljena, če bi bila v nasprotju z javno koristjo, javno moralo ali pravno koristjo drugih, Jerovšek in Kovač, 2010, str. 150). Ker 134. člen ZUP v drugem odstavku nekonsistentno uporablja tudi različna pojma »nasprotna stranka« in »stranka z nasprotnim interesom«, naj pojasnimo, da s tem povezano procesno upravičenje, da se po začetku obravnave glavne stvari, da soglasje k umiku zahtevka, velja le v primeru, ko se v upravni zadevi odloča o kontrarnih zahtevkih, torej o zahtevkih, ki jih ena stranka uveljavlja nasproti drugi (fizični ali pravni osebi), ne pa nasproti javni oblasti.

Kadar so v postopku udeleženi stranski udeleženci, ki varujejo svoj pravni položaj, pa se ne odloča o njihovi materialnopravni obveznosti. Zato je kljub zgoraj navedenemu za vodenje upravnega postopka irelevantno, ali se z umikom zahtevka (o priznanju pravice ali pravne koristi) strinjajo ali ne. Razlog za irelevantnost je dejstvo, da se njihov pravni položaj z ustavitvijo postopka ne spreminja, zato ni mogoče govoriti o prizadetosti pravnega interesa, ki je v skladu s 44. členom ZUP pogoj za priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca.

Pri navedenem primeru lahko obstaja tudi dilema, ali je pri vlogi za vrnitev zadev v prvotno stanje oziroma umiku zahtevka še pred izdajo odločbe potrebno soglasje vseh udeležencev, ali je soglasje nasprotnih udeležencev nepomembno, ker področni zakon terja soglasje za ugoditev zahtevku (soglasje drugega starša za spremembo otrokovega imena na zahtevo enega starša). Za konkreten primer menimo, da to ne velja, saj področni zakon terja soglasje le ob spremembi, ne pa ohranitvi pravnega položaja.


Organ naj torej glede na navedene elemente primera postopek kljub že pridobljenemu podanemu soglasju nasprotne stranke za ugoditev zahtevku ustavi s sklepom na temelju naknadnega umika zahteve po aktivni stranki.