Organ prejme prijavo, za katero ni pristojen, in jo odstopi drugemu organu. Kaj storiti v primeru, ko organ ni popolnoma prepričan, da je za obravnavo pristojen drugi organ, in kaj v primeru, da odstopljeno vlogo drugi organ vrne prvemu?

Določbe tretjega odstavka 65. člena ZUP urejajo ravnanje organa oziroma uradne osebe v primeru, ko se vlaga vloga v fizični obliki, ustno na zapisnik oziroma na predpisan ali drugače pripravljen obrazec, pri organu, ki ni pristojen za njen sprejem. V tem primeru mora organ na nepristojnost organa opozoriti vložnika in ga napotiti k pristojnemu organu. Glede na to, da gre za pomembnejše dejanje v postopku, je primerno, da uradna oseba o opozorilu na nepristojnost in napotitvi vložnika na pristojni organ sestavi zapisnik. Če kljub opozorilu vložnik vztraja pri sprejemu njegove vloge, jo je uradna oseba, zaradi splošne obveznosti sprejema vloge, dolžna sprejeti. Šele ob izpolnitvi navedenih pogojev organ lahko vlogo zaradi nepristojnosti zavrže s sklepom.

Podobno situacijo ureja četrti odstavek 65. člena ZUP, le da v tem primeru uradna oseba nima vložnika fizično pred seboj, saj je bila vloga poslana po pošti, brzojavno ali po elektronski poti. V tem primeru organ ravna na enega od dveh načinov:
* Če ugotovi, da je za zadevo pristojen drug organ, in ni nobenega dvoma, kateri organ je pristojen, mora zadevo brez odlašanja odstopiti organu, ki je glede na vsebino vloge pristojen za njeno reševanje, in o tem obvestiti stranko, saj mora biti stranka obveščena o tem, kaj se je zgodilo z njeno vlogo.
* V primeru, da organ ne uspe ugotoviti, kateri drug organ je pristojen za reševanje zadeve, bo v skladu s 65. členom ZUP izdal sklep o zavrženju vloge. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba.

V praksi pa lahko nastopi situacija po 27. členu ZUP, kar pomeni spor o pristojnosti (kompetenčni spor), tj. spor med dvema ali več organi o tem, kdo med njimi je pristojen za odločitev o zadevi. Kompetenčni spor v primeru negativnega spora o pristojnosti lahko sproži organ, ki se je zadnji izrekel, da ni pristojen, kar določa 27. člen ZUP. Vprašanje pristojnosti se, predvsem v primeru negativnega spora, postavi kot procesni pogoj za uvedbo in izvedbo postopka. Spor o pristojnosti je po vsebini namreč vprašanje o obstoju procesne predpostavke za odločanje. Vsekakor pa je potrebno spor o pristojnosti hitro rešiti, saj to zahteva že narava stvari, ker ni dopustno zavlačevati vprašanja, kateri organ je pristojen za meritorno reševanje upravne zadeve.

Če povzamemo, je rešitev spora o pristojnosti procesni predpogoj, ki ga je potrebno rešiti hitro, da bi lahko pristojni organ izvedel upravni postopek in izdal odločbo v upravni zadevi. Zato ni dopustno izmenjavanje vlog strank med organi, temveč mora organ, ki oceni, da ni pristojen, čimprej odstopiti vlogo drugemu organu, ta pa (ali prvi, če mu ta »vrne« vlogo) dalje po potrebi posreduje spor o pristojnosti v rešitev organu, ki je hierarhično nad vsemi v sporu (glej 26. člen ZUP), nato ta organ izda o pristojnosti dokončen sklep.