Med postopkom (inšpekcijskega nadzora) je uradna oseba stranki odvzela predmete v zavarovanje dokazov (npr. zaseg zdravil, kar eksplicitno pooblašča inšpektorja tudi 19. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru).

Zaseg je bil zabeležen v zapisniku o pregledu, stranka je že na kraju ogleda prejela tudi kopijo zapisnika, pri čemer ob njegovi sestavi nanj ni imela pripomb.

Kako je treba postopati po zaključku postopka glede zadevnega zasega? Ali naj organ izda odločbo o zasegu predmetov med postopkom oziroma po končanem postopku, kot začasno ali odločbo o glavni zadevi?

Zavarovanje dokazov pride v poštev v različnih fazah postopka ali celo pred njegovo uvedbo, če obstaja nevarnost, da bodo pozneje, ko naj bi se uporabili v postopku, uničeni ali spremenjeni bodisi s potekom časa oziroma zaradi naravnih zakonitosti bodisi zaradi protipravnega ravnanja strank in tretjih oseb (več Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 176 in povezane). Zavarovanje dokazov je v zadevnih okoliščinah potrebno in ga lahko predlaga stranka sama ali odredi uradna oseba po uradni dolžnosti, saj se le tako omogoči zakonita odločitev, kjer aplikacija pravil sledi pravilno in popolnoma ugotovljenim dejstvom (temeljno načelo materialne resnice, 8. člen ZUP).

Zavarovanje dokazov kot institut ureja ZUP v več določbah, neposredno v 204. členu ZUP in nadaljnjih, posredno pa tudi v določbah o stroških postopka, izvršbi itd. Zavarovanje dokazov, izrecno v obliki zasega predmetov oziroma vzorca le teh, ureja za inšpekcijske zadeve poleg ZUP tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/2002 in novele, gl. pooblastila v 19. členu). Vendar določbe ZIN pretežno zgolj povzamejo oziroma nekoliko precizirajo pravila, kot izhajajo že iz ZUP. Zaseg predmetov za namen zavarovanja dokazov se formalizira tako, da se o tem izda procesni sklep (206. člen ZUP). Ta sklep se izda kot vmesni akt med postopkom.

Kolikor je bil/o zaseg oziroma zavarovanje izvedeno med ogledom, se mora to procesno dejanje zavesti v zapisniku o ogledu in stranki dati možnost pripomb na zabeležke (gl. 74. člen ZUP in nadaljnje). V takem položaju izdaja posebnega sklepa ni potrebna, saj je odredba uradne osebe formalizirana že z ustrezno protokolacijo sklepa v zapisniku. Zoper ta sklep pritožba ni dopustna, zato izdaja posebnega sklepa (poleg zapisnika) ni nujna.

Po ZUP se zaseženi predmeti oziroma zavarovani dokazi hranijo, dokler se ne uporabijo v postopku, praviloma pri presoji vseh okoliščin primera, ko se organ v postopku po uradni dolžnosti odloči, da bo glede na končan ugotovitveni in dokazni postopek stranki naložil določen ukrep (207. člen ZUP, gl. še ukrepe po ZIN in področnem zakonu) ali postopek ustavil (135. člen ZUP, v kombinaciji z ZIN). Ko se postopek zaključi, tako da organ izda odločbo, mora v odločbi med drugim navesti, kaj se zgodi z zaseženimi predmeti, v kolikor niso bili vsi že uničeni po naravi stvari med izvedbo dokazovanja. Praviloma se presežek odvzetega, kar ni bilo "porabljeno" za dokazovanje, stranki vrne, razen če področni predpisi ne določajo drugače ali po ZIN, ki eksplicitno daje mandat inšpektorju za odvzem predmetov kot poseben ukrep (npr. če se s temi predmeti izvaja protipravna dejavnost).

Odločba, ki se izda na koncu postopka o glavni stvari, torej ni namenjena pokritju formalizacije zasega predmetov med postopkom, ampak uredi (le) vprašanje presežka odvzetih predmetov (uničenje ali vrnitev stranki ali kaj tretjega). Ne glede na to, ali so zaseženi predmeti že uničeni med dokazovanjem ali je treba odločiti, kaj z njihovim presežkom, se odločba zgolj zaradi zasega predmetov med postopkom ne izda kot začasna, ampak glavna oziroma končna.

Ločevanje, kdaj se za procesno dejanje, kot je zaseg predmetov za zavarovanje dokazov, o čemer se izda sklep (oziroma sklep znotraj zapisnika) in ne odločba kot meritorni akt o glavni stvari, je pomembno tudi zaradi pravnega varstva stranke. Zoper procesni sklep (med postopkom) se namreč stranka lahko pritoži samo, v kolikor zakon za določen sklep posebej dovoljuje (gl. 258. člen ZUP). Pri zavarovanju dokazov to pomeni, da je pritožba dopustna le, če je zavarovanje predlagala stranka in ji ni bilo ugodeno. V danem primeru, ko je bil zaseg odrejen po uradni dolžnosti, zoper zaseg med postopkom samostojne pritožbe ni. Zoper odločbo o glavni strani, ki/če med ostalim odreja, kaj z morebitnim presežkom predmetov, pa je pritožba praviloma dovoljena, zato stranka lahko izpodbija tudi le del izreka o tem delu odločitve.