Drugostopenjski organ se strinja s pritožbenimi navedbami, da je del iste točke izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe neizvršljiv, ker pavšalno nalaga "obveznosti v skladu z dokumentacijo," ki zavezancu ni znana.

V isti točki izreka je ugotovljeno še, da navedba zavezancev ni povsem pravilna, poleg tega je med pritožbenimi postopkom ena od zavezank spremenila prebivališče, ki je navedeno v izreku.

Poleg omenjenega bi bilo treba iz drugih razlogov odpraviti še eno točko izreka.

Ali drugostopenjski organ lahko izreče del izreka izpodbijane odločbe za ničnega, popravi napake pri navajanju zavezancev ter določi nov naslov zavezanca in hkrati odpravi nezakonito še eno točko izreka?

Pristojnosti drugostopenjskega organa v pritožbenem postopku določa ZUP v 247. členu: pritožba se preizkusi v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, pri čemer se preizkus zakonitosti ne omejuje na pritožbene navedbe, ampak mora organ, ne glede na pritožbene očitke, po uradni dolžnosti preveriti, ali je v delu izpodbijanega akta prišlo do bistvenih kršitev določb upravnega postopka (gl. 237. člen ZUP) in kršitev določb materialnega prava.

Obseg omenjenega preizkusa prvostopenjske odločitve je dovoljeno preseči v dveh primerih, če bi se upravna zadeva tako rešila pravilno in zakonito, ter so izpolnjeni naslednji pogoji:
1. če bi bilo s tem odločeno v okviru zahtevka, postavljenega na prvi stopnji, če bi bila takšna odločitev v korist pritožnika in s tem ne bi bilo poseženo v pravico koga drugega (prvi odstavek 253. člena ZUP);
2. če bi se ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo izrednih pravnih sredstev: odprave ali razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici (274. člen ZUP), izredne razveljaviteve (278. člen ZUP) ali ničnosti (279. člen ZUP). V teh primerih bi se odločba lahko spremenila tudi v škodo pritožnika. Kolikor drugostopenjski organ takšne pristojnosti v pritožbenem postopku ne bi imel, bi prihajalo do situacij, ko bi po končanem pritožbenem postopku po uradni dolžnosti moral uvesti še postopek z izrednimi pravnimi sredstvi in tako sanirati nezakonito stanje, kar ne bi bilo niti v korist stranke, ki bi bila v negotovosti, ali bo morebiti odločba naknadno odpravljena, niti organa, ki mi moral izdati dve odločbe v isti zadevi.

Obveznost pritožbenega organa iz druge točke pomeni, da mora v okviru vsakega pritožbenega postopka po uradni dolžnosti preizkusiti, ali v celotnem prvostopenjskem postopku ni prišlo do kršitev, ki so sicer tudi razlog za uporabo izrednih pravnih sredstev po 274., 278. in 279. členu ZUP, pri čemer pri tem ni omejen s pritožbenimi navedbami oziroma z obsegom izpodbijanja prvostopenjske odločitve. To pomeni, da v okviru pritožbenega postopka, ne morebitnega ločenega ali naknadnega postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, preizkusi zakonitost izpodbijane odločitve v celoti, seveda glede (bistvenih) kršitev pravil postopka, ki so hkrati določena za uporabo omenjenih izrednih pravnih sredstev. Zato pritožbeni organ v okviru svojih pristojnosti izpodbijano odločbo lahko spremeni oziroma odpravi, če so podani razlogi za uporabo omenjenih izrednih pravnih sredstev, kar pa ne pomeni, da je pri tem uporabil izredno pravno sredstvo npr. ničnosti, ampak je v okviru pritožbenega postopka ugotovil obstoj ničnostnih razlogov. Prav v zvezi z ničnostjo je treba opozoriti, da se v okviru pritožbenega postopka odločba lahko izreče tudi za nično (249. člen ZUP), če se ugotovi obstoj ničnostnih razlogov, pri čemer tudi v tem primeru ni mogoče govoriti, da je bilo uporabljeno izredno pravno sredstvo, ampak zgolj pooblastila v okviru postopka z rednim pravnim sredstvom. Obstoj ničnostnih razlogov praviloma, ne pa vedno, terja da se odločba (pa tudi postopek pred izdajo) v spornem delu izrečne za nično, npr. če izpodbijane odločbe ni mogoče izdati v upravnem postopku, če je odločeno brez zahteve stranke, pa ta kasneje ni privolila izrecno ali molče privolila, da se strinja z odločbo, če je odločba posledica prisiljenja, izsiljevanja ipd. (odločba o pritožbi je zato utemeljena na 249. členu v zvezi z 279. členom ZUP). Možno pa je, da zaradi razloga, ki je tudi razlog za ničnost (npr. neizvršljivost odločbe), organ odločbo le odpravi in jo ne izreče na nično, ker gre za bistvene kršitve pravil postopka, ki jih je mogoče odpraviti v okviru pritožbenega postopka in ni potrebno sklicevanje na ničnost.

Ne glede na morebitne izrecne pritožbene zahteve, da se odločba izreče za nično, je v okviru pritožbenega postopka treba presoditi utemeljenost pritožbenih razlogov, zato se organ ne opredeljuje do tovrstnih zahtev, ampak do utemeljenosti pritožbe, ne glede na to, da zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki so hkrati ničnostni razlogi, prvostopenjsko odločbo lahko izreče tudi za nično.

Nabor več zakonitih pristojnosti pritožbenega organa v primeru ugotovljenih nezakonitosti (ničnost, odprava in/ali sprememba odločbe) omogoča, da se za različne dele prvostopenjske odločitve sprejme drugačne odločitve, npr. da ugotovi, da je del odločbe ničen, da je drugi del potrebno odpraviti in sprejeti drugačno odločitev ipd. Pri tem se mora prizadevati, da v delu odločbe, v katerega posega, nezakonito odločitev nadomesti z zakonito, tudi v primeru ničnosti odločbe, kadar je to objektivno mogoče oziroma če z izrekom ničnosti o predmetu postopka ni odločeno, če je npr. neizvršljiva, da že v okviru pritožbenega postopka sprejme izvršljivo odločitev.

V obravnavani situaciji je izpodbijana odločba nična v delu izreka, ker je dejansko neizvršljiva, saj zaradi nedoločnosti izreka ni mogoče ugotoviti, kako naj jo zavezanec sploh izvrši. Glede na to, da na neizvršljivost izpostavlja tudi pritožnik, uporaba pooblastila iz 253. člena ZUP ni upravičena niti potrebna, saj je ta del odločbe že del pritožbenega preizkusa v okviru 247. člena. Zato ima zakonito možnost, da odločbo v tem delu odpravi po 251. členu ZUP ali jo izreče za nično po 249. člen ZUP, saj so pravne posledice za pritožnika v primeru odprave ali ničnosti v takšni situaciji enake.

Iz vprašanja ni natančno razvidno, kakšne tehnične pomanjkljivosti pri navajanju zavezancev je ugotovil drugostopenjski organ. Kolikor so zavezanci navedeni napačno do te mere, da ni mogoče enoznačno ugotoviti, kdo je zavezanec, je nezakonitost izreka treba sanirati z odpravo izreka odločbe v tem delu in ponovno odločiti že v okviru pritožbenega postopka, ne celotno zadevo vračati v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Kolikor so zavezanci opredeljeni določno do te mere, da ni sporno, kdo mora izvršiti določeno obveznost, se pomanjkljivosti ne odpravljajo na način, da bi se izpodbijana odločba odpravljala in o obveznosti ponovno odločalo, zato pritožbeni organ v odločbe ne posega, ampak na to le opozori v obrazložitvi (drugi odstavek 248. člena ZUP).

Kolikor gre pri tem zgolj za slovnične, tipkarske in podobne napake pri navajanju zavezancev, ki ne vplivajo na pravice in obveznosti zavezancev, se te sanirajo v okviru popravka pomot (223. člen ZUP) pred prvostopenjskih organom, ne pa v pritožbenem postopku. Sprememba naslova enega od zavezancev v času pritožbenega postopka v ničemer ne vpliva na zakonitost in pravilnost odločbe, zato ne more biti razlog za poseg pritožbenega organa, saj tudi če je naslov stranke morebiti odločilen za jasno in določnost izreka in s tem izvršljivosti prvostopenjske odločbe ta ni v ničemer prizadeta, saj je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe ugotovljeno in navedeno pravilno, zato ni dvomov o tem, kdo je nosilec izpolnitve obveznosti.