V upravnem postopku pred ministrstvom, v katerem nastopa več strank, je ena od strank vložila zahtevo za izločitev uradne osebe. Ministrstvo je zahtevo zavrnilo s sklepom in ga vročilo stranki, ki je zahtevala izločitev, ne pa tudi ostalim strankam upravnega postopka. Ena od strank, kateri sklep ni bil vročen, je vložila zahtevo za obnovo postopka izločitve. Postopek o glavni stvari še ni končan.

Ali bi se morala zahteva stranke za izločitev in sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev, vročiti vsem strankam upravnega postopka ali samo stranki, ki je izločitev zahtevala?

Ali je zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev mogoča obnova (pritožba zoper sklep in zoper odločbo o glavni stvari ni mogoča, ker na prvi stopnji odloča ministrstvo) ali je obnova mogoča samo zoper odločbo o glavni stvari? In ali lahko stranka, ki ji sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev, ni bil vročen, vloži predlog za obnovo postopka izločitve?

Če zakon ne določa drugače, veljajo procesna dejanja organa v upravnem postopku enako za vse osebe, ki jim je priznan položaj stranke (aktivne in pasivne stranke, sosporniki, stranski udeleženci, zastopniki, gl. 42. člen ZUP in naslednji). Tako postopanje je izraz temeljnih načel ZUP varstva pravic strank in zaslišanja stranke (7. člen ZUP in 9. člen ZUP).

Institut izločitve uradne osebe sodi v kontekst zagotavljanja zakonitega in nepristranskega vodenja upravnega postopka oziroma odločanja v upravni zadevi (po pravilih 35. člena ZUP do 39. člena ZUP). Čeprav oziroma zlasti če zahtevi za izločitev uradne osebe ni ugodeno, se mora o tem izdati obrazložen sklep, ki se vroči vsem osebam s pravnim interesom v zadevi, saj je vročitev pogoj za nastanek pravnih posledic in šele omogoči izpodbijanje te odločitve z dovoljenimi pravnimi sredstvi, za kar so legitimirane najmanj osebe, ki jim je lastnost stranke v postopku že priznana (več o vročanju v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme 2, 2012, str. 179 in povezane).

ZUP pri odločanju o izločitvi uradne osebe dopušča pritožbo zoper sklep (le), v kolikor je zahteva za izločitev zavrnjena (39. člen ZUP). A ob tem je treba upoštevati tudi 258. člen ZUP, katerega drugi odstavek določa, da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če akt izda organ, ki izdaja dokončne odločbe. To velja za sklepe ministrstev (razen če bi področni zakon določil vlado kot pritožbeni organ).

Nadalje zoper zadevni sklep ZUP ne določa izrednih pravnih sredstev oziroma te predvideva le za odločbe in meritorne posamične upravne akte, medtem ko je odločitev o izločitvi uradne osebe postransko postopkovno vprašanje, zato se o njem izda procesni sklep. Tako obnova postopka po 260. členu ZUP zgolj glede sklepa/odločitve o izločitvi uradne osebe ni dopustna in se predlog za obnovo postopka izločitve zavrže po prvi točki prvega odstavka 129. člen ZUP, analogno kot pritožba zoper sklep ministrstva.

Vendar manko pravnih podlag za samostojna pravna sredstva zoper sklep o (ne)izločitvi uradne osebe ne pomeni, da je ta odločitev v celoti neizpodbojna, saj se '''''''take odločitve lahko izpodbija s pravnimi sredstvi zoper odločbo '''(ali sklep) o glavni stvari v postopku, ko bo ta izdana. Za primer dokončnih odločb pravno varstvo določa zakon, ki ureja upravni spor: zoper odločbo ali sklep o zaključku postopka pred ministrstvom, če pritožba ni dovoljena, se lahko v 30 dneh od vročitve odločbe ministrstva vloži tožba na upravno sodišče.

Zato bi v danem primeru '''organ moral vročiti obrazložen sklep o (ne)izločitvi uradne osebe vsem strankam v postopku, čeprav naknadno''', a še pred izdajo odločbe o glavni stvari, ali - podrejeno - obrazložitev odločanja in odločitve o zahtevku stranke vključiti v obrazložitev odločbe o glavni stvari. V nasprotnem primeru bi nastopila najmanj absolutna postopkovna napaka kršitve pravice izjaviti se (prim. drugi odstavek 237. člena ZUP).