Ali je dopustno uporabiti določbo neveljavnega področnega zakona (npr. Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe iz leta 1972) in na njeni podlagi odpraviti pravnomočno odločbo, zlasti če bi šlo le za procesno določbo?

Pravna varnost postavlja pogoj nespremenljivosti pravnega razmerja, ki izhaja iz izdane odločbe v konkretnem upravnem postopku. Da se ta pogoj izpolni, je treba dati odločbi, s katero je bilo vzpostavljeno neko pravno razmerje, takšno lastnost, ki izključuje možnosti za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe. S tem namenom obstajata instituciji dokončnosti in pravnomočnosti, ki povrhu urejata tudi časovno veljavnost izdane odločbe. Pravni učinek pravnomočnosti se kaže tako, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo nadomestno odločbo. Institut pravnomočnosti naj bi v interesu pravnega reda ter ekonomske in socialne varnosti posameznika, izključeval pojav negotovosti glede pravno urejenih razmerij, preprečil ponavljanje postopka ter ponovno odločanje v isti zadevi (ne bis in idem), ne glede ali je bila z odločbo zadeva rešena pravilno (tako Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 435-436).

Pravnomočnost je dvojna, formalna in materialna. Formalna je zunanja (procesualna) in se ne nanaša na vsebino odločbe. Praviloma veže le stranko s tem, da zoper odločbo ne more vložiti upravnega spora, niti pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Ločimo absolutno (pravnomočnost napram vsem strankam) in relativno (pravnomočnost napram nekaterim od strank) pravnomočnost. Formalna pravnomočnost je pogoj za materialno pravnomočnost. Za to sta prav tako predpisana dva pogoja, najprej formalna pravnomočnost odločbe in da je stranka z odločbo pridobila pravico oziroma se ji je naložila obveznost, torej velja, da materialne pravnomočnosti ne pridobijo vse odločbe, temveč samo pozitivne odločbe. Zaradi pravne varnosti in upoštevanja načela varovanja pridobljenih pravic, materialno pravnomočne odločbe načeloma ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, tudi če bi šlo za nepravilno ali celo nezakonito odločbo (tako Androjna in Kerševan, prav tam, str. 437-441).

Materialni predpis, ki je veljal v času prvostopenjskega odločanja, bi lahko uporabili le v primeru, če je konkretni upravni postopek nerazumno dolgo trajal in bil še nezaključen. V smislu formalne zakonitosti (6. člen ZUP) se sicer uporablja predpis, veljaven v času odločanja na prvi stopnji. Podlaga za odločanje bi lahko bila samo veljaven predpis, bodisi ZUP bodisi drug veljaven materialni predpis, če bi urejal zadevno vprašanje. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (Uradni list RS, št. 80/99) je vseboval prehodno in končni določbi, kjer je v 324. členu ZUP določal slednje:
Zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, se končajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86).

Uporaba neveljavnega predpisa bi torej prišla v poštev šele, če bi presojali materialno in ne procesno zakonitost izdane odločbe.

Z uveljavitvijo novega zakona, ki posega v že pridobljene pravice ali naložene obveznosti, je nastalo novo pravno stanje, ki je lahko (analogno novemu dejanskemu stanju) podlaga za nov postopek. Vprašanje veljavnosti pozitivnih odločb, ki so bile ob izdaji pravilne in zakonite v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, bi moral praviloma rešiti zakonodajalec v prehodnih določbah novega predpisa, s katerim se na novo ureja pravna razmerja na določenem področju (tako Androjna in Kerševan, prav tam, str. 448).

Zadeva s področja razlastitve je specifična predvsem zaradi dejstva, da je takrat veljavni zakon dopuščal odpravo tudi pravnomočne odločbe o razlastitvi. Pri tem je podobnost z nezaključenimi postopki očitna in bi v tem pogledu vsebinsko lahko odločali tudi po predpisu, ki je veljal v času izdaje prvostopenjske odločbe. To bi bilo možno samo, če bi zakoni, ki so predpis razveljavili, to izrecno določali. Tako urejena odprava odločbe ni neko izredno pravno sredstvo, čeprav ima enake učinke, in je s prenehanjem zakona prenehala veljati. Tudi v primeru uporabe izrednih pravnih sredstev se uporablja veljavni zakon, ki daje podlago za uporabo, ne pa zakon, ki je veljal v času izdaje odločbe.