V zvezi z izvršbo nedenarne obveznosti po drugi osebi se odpirajo naslednja vprašanja:

*Ali je organ dolžan obvestiti zavezanca, kdo je namesto njega opravil izvršbo ter kam in v kolikšnem času naj pride po svoje stvari?
*Kako je potrebno v primeru izvršbe po drugi osebi ravnati z zaseženimi predmeti in koliko časa je potrebno le-te hraniti, preden se prodajo?
*Kako ravnati v primeru, da področni predpis določa prenos lastninske pravice na zaseženih, a zapuščenih predmetih po preteku določenega časa - je potrebno o tem izdati ugotovitveno odločbo?
*Ali lahko zavezanec proti plačilu stroškov izvršbe pri podjetju, ki je izvršbo opravilo, prevzame nazaj svoje predmete, ali pa se mora izdaja teh predmetov zadržati, dokler zavezanec ne plača globe oz. upravne takse?

Izvršba je pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v izreku konkretnega upravnega akta. Opravi se na podlagi izvršljive odločbe ali drugega posamičnega upravnega akta, s katerim je bila naložena obveznost stranki, katere pa ni izpolnila v danem roku ter sklepa o dovolitvi izvršbe, kot to določa 290. člen ZUP (po Kovač, Rakar in Remic, Upravno – procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 349). ZUP v 289. členu določa, da upravno izvršbo opravi organ, ki je odločil na prvi stopnji, razen če ni s posebnim zakonom določeno drugače, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Neposredna dejanja upravne izvršbe in zavarovanja lahko opravljajo tudi izvršitelji, imenovani na podlagi Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) (pisrs.si) (ZIZ- UPB4, Ur. l. RS, št. 3/07 in novele).

Izvršba, ki se glasi na nedenarno obveznost (torej neko dejanje ali storitev) in jo zavezanec ne izpolni sam (ali je ne izpolni v celoti), se po predhodnem opozorilu lahko opravi na zavezančeve stroške tudi po drugi osebi (297. člen ZUP). Organ, ki opravlja izvršbo, lahko v tem primeru naloži zavezancu s sklepom, da založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu. Organ izda sklep o dovolitvi izvršbe po drugi osebi, v katerem mora ugotoviti, kdaj je odločba postala izvršljiva oz. kdaj je potekel rok za izpolnitev obveznosti. S sklepom o dovolitvi izvršbe organ določi tudi osebo, ki bo izpolnila obveznost namesto zavezanca – s tem je zavezanec obveščen o osebi, ki bo opravila izvršbo. Izbira osebe je prepuščena uradni osebi organa, ki opravlja izvršbo, izbrati pa mora tisti osebo oziroma podjetje, ki bo obveznost izpolnilo, najcenejše, vendar tako, da bo dosežen namen izvršbe. Druga oseba, ki opravlja izvršbo, je v pravnem razmerju z organom, ki izvršbo odredi in ne z zavezancem (Jerovšek in Trpin (ur.), ZUP s komentarjem, 2004, str. 809-810).

ZUP pa ne ureja zgoraj navedenih dilem, ki se nanašajo na hrambo in prodajo zaseženih predmetov. Nenazadnje gre za tehnične vidike izvedbe izvršbe, ki niso nujno materia legis. Zato ocenjujemo, da bi bilo smiselno, da ob pogostih tovrstnih dilemah organ sprejme akt, kako postopati. Ta akt pa mora biti v primeru reševanja tudi vprašanj z eksternimi pravnimi učinki, sprejet po ustreznem normodajnem postopku, torej kot predpis.

Take primere urejanja tovrstnih vprašanj poznamo na primer na lokalni ravni, ko občine sprejmejo predpis (odlok), ki uredi vprašanje zasega, hrambe in prodaje zaseženih predmetov. Konkretno na primer v zvezi z zapuščenimi vozili občina lahko sprejme odlok o prenosu lastninske pravice na zaseženih, zapuščenih vozilih po preteku določenega časa na samo občino. Podlaga za tovrstno ureditev je področna zakonodaja (glej 19. člen Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) (pisrs.si), ZPrCP, Ur. l. RS, št. 156/21 in novele, Stvarnopravni zakonik (SPZ) (pisrs.si) , SPZ, Ur. l. RS, št. 87/02 in novele; 102. člen v zvezi s prenehanjem lastninske pravice z opustitvijo) in seveda sam odlok določene občine. Lastninska pravica v takem primeru preide na občino ex lege.

Zaradi lažjega dokazovanja in izkazovanja, kdaj in kako je prišlo do prenosa lastninske pravice, pa menimo, da lahko pristojni organ o tem izda ugotovitveno odločbo, ki je v nadaljnjih postopkih podlaga npr. za vpis spremembe lastništva v register vozil in nato njegovo prodajo na javni dražbi. A v izreku take ("le" ugotovitvene) odločbe je potrebno izrecno določiti, da je lastninska pravica prešla na občino s trenutkom poteka roka za prevzem predmeta (vozila) in ne šele od dneva izdaje odločbe (torej "za nazaj", od trenutka prenosa lastninske pravice ex lege, ne pa kot posledica izdaje te odločbe). V takem primeru tudi svetujemo, da se določi v odločbi nesuspenzivnost pritožbe, ki naj se predvidi z občinskim odlokom (analogno npr. 236. členu ZUP). Stroški postopka bremenijo zavezano stranko (bivšega lastnika). Odločba se vroči osebno stranki; če ni znana ali neznan njen naslov, se vroča prek skrbnika za poseben primer ali vsaj začasnega zastopnika (51. člen ZUP oz. v skrajnem primeru po pogojih zakona z z javnim naznanilom, gl. 94. člen ZUP).

V primeru, da vprašanja hrambe in prodaje niso posebej urejena, menimo, da bi lahko do tedaj zaradi pravne narave razmerja smiselno uporabili določbe Zakon o davčnem postopku (pisrs.si) (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in novele), ki se nanašajo na rubež, cenitev in prodajo premičnin (gl. 3. podpoglavje, členi od 179 do 203). Glede na to bi se zaseženi predmeti lahko hranili pri zavezancu, če pa bi obstajal sum, da bi zavezanec te predmete prodal, pa pri organu ali pa s strani organa pooblaščeni osebi (186. člen ZDavP-2). O zasegu predmetov bi se napisal zapisnik, predmete pa bi se pred prodajo hranilo vsaj 8 dni od zasega (194. člen ZDavP- 2), razen v primeru če bi šlo za hitro pokvarljivo blago oz. blago pred iztekom roka uporabnosti. Predmeti bi se prodali na različne načine – z javno dražbo, z zbiranjem ponudb, z neposrednimi pogajanji ipd.

Zaseg in prodaja predmetov v izvršbi mora biti neposredno povezana z neizpolnitvijo obveznosti iz izvršilnega naslova, zato z njima ne moremo doseči izpolnitve obveznosti, nastalih v drugih v upravnih postopkih ali morda v drugih vrstah postopkov (npr. prekrškovnem – globa). Pri zasegu predmetov moramo paziti še na to, da zasega v povezavi z izvršbo ne zamenjamo z zasegom predmetov v inšpekcijskih postopkih – tam gre za začasni odvzem predmetov, ki jih zavezanec uporablja za kršitve ali ki so s kršitvami nastali in predstavlja enega od (posebnih) ukrepov inšpektorjev (gl. 34. člen Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) (pisrs.si), ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in novele).